Dogodki

28. november 2023: Delavnica »Za večjo varnost v cestnem prometu za starejše udeležence v prometu«

V torek, 28. novembra 2023 so nas obiskali strokovnjaki z Agencije RS za varnost v prometu in nam na delavnici »Za večjo varnost v cestnem prometu za starejše udeležence v prometu« predstavili, s ciljem povečanja prometne varnosti, tudi pogoste napake voznikov in najpogostejša tveganja za nastanek metnih nesreč. Nova znanja, ki smo jih usvojili, nam bodo pomagala pri vsakodnevni vožnji po naših cestah.

10. november 2023: Strokovna ekskurzija - Drava in čas, ki teče po ptujskih zgodovinskih poteh

Na drugo ekskurzijo v tem šolskem letu smo se člani Društva Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor odpravili na Ptuj. Za izlet se je odločilo 39 članov. Naše prevozno sredstvo je bil vlak. Mesto Ptuj je od Maribora oddaljeno le okoli 20 km, to pa še ne pomeni, da ga poznamo, saj je njegova zgodovina tako pestra, da popotnika vedno znova preseneti. Zato je vračanje na Ptuj tradicija vseh tistih, ki so ga enkrat že obiskali.

V petek, 10. 11.  2023, smo se dobili v avli železniške postaje v Mariboru. Med nami ni bilo nikogar, ki še ni bil na Ptuju Na ekskurzijo smo se odpeljali z  vlakom. Enourna vožnja nam je nudila zavetje pred slabim vremenom in nas ravno prav ogrela za brezbrižno klepetanje, ko smo že prispeli na Ptuj. Že iz vlaka se nam je mesto prikazalo v svoji običajni podobi, z gradom nad njim in starim delom mesta ob vznožju in Dravo, ki brezbrižna teče mimo mesta, ne glede na to, kaj se v njem dogaja. Ker smo bili kar zgodnji, sta  nam  kavica in rogljiček v bližnji kavarni krajšala čas do prihoda vodičke.

Po mestnem jedru nas je  popeljala lokalna vodička. Najstarejše mesto v Sloveniji je skozi njene besede stopalo v naše misli in predstave o Rimljanih, trgovcih na Jantarski poti, Judih, Frankih, Turkih, celo Sulejman veličastni je bil na tem ozemlju, so deževen dan spremenile v dan, v katerem je kraljevala zgodovina.  

Mestno jedro je s svojimi  zgradbami zakladnica arhitekture: cerkev svetega Jurija, Dominikanski samostan, Minoritski samostan, Mestna hiša, Mestno gledališče, Stara oz. Pirichova usnjarna, Mestni stolp, Orfejev spomenik … so priče  časa, ki je tekel po ptujskih zgodovinskih poteh.    

Sprehod po ozkih ulicah nas je pripeljal do vznožja griča, na katerem že stoletja stoji Ptujski grad. Vzpon po stopnicah in že smo se znašli v objemu enega od najimenitnejših gradov v Sloveniji. Arheološke najdbe so pokazale, da so se prvi prebivalci zatekli na Grajski grič ob zaključku kamene oziroma na začetku bakrene dobe. Najstarejši arhivski vir, ki pripoveduje o Ptujskem gradu, je zapis kronista, salzburškega nadškofa Konrada I., ki piše, da je dal grad pozidati na mestu starega, že davno porušenega gradu. Torej je na Grajskem griču že pred 12. stoletjem  stal zidan grad. Bogato opremljene sobane s številnimi umetniškimi deli kažejo na to, da je tukaj nekoč živela gospoda. V gradu je razstavljena tudi zbirka  najstarejših glasbil, vsekakor pa so ob vhodu v grad našle svoj prostor kurent in druge tradicionalne maske z Dravskega polja. Pogled z gradu nas je popeljal nad opečnate strehe in tlakovane ulice najstarejšega slovenskega mesta vse do Drave in Dravskega polja. Z gradu smo se spustili zopet v mestno jedro.

Grozdje je že kar nekaj časa pobrano in njegov sok se bo naslednji dan na martinovo spremenil v vino, zato je bil obisk Vinske kleti Ptuj neizbežen, saj spada k železnemu repertuarju programa obiska mesta Ptuja.  Ob vstopu  smo zagledali velikanske sode, ki so polnili staro obokano klet. Gostu se kar porodi vprašanje, kako so lahko izdelali tako velike sode, kaj je danes v njih, zakaj ne vino. Skrivnosti, ki jih nosi v sebi najstarejša vinska klet na Slovenskem so sestavni del bogate tradicije ptujskega vinarstva. Vodička nam je povedala, da njeni začetki segajo v leto 1239, ko so minoriti pod samostanom postavili vinsko klet. Poleg bogate zbirke arhivskih vin, Vinska klet Ptuj hrani tudi poseben vinski zaklad – Zlato trto iz leta 1917, ki velja za najstarejše slovensko vino. Ob izjemnih arhivskih letnikih je Vinska  klet Ptuj danes prepoznavna kot moderna vinska klet, ki izza veličastnih starih zidov zgodovine ustvarja prijetna, sodobna ter priljubljena vina.

Zapustili smo vinsko klet, ki je v nas vzbudila lakoto in žejo, saj je že bil čas za kosilo. Krenili smo v bližnje gostišče, kjer nas je čakala martinova pojedina, ki smo jo zalili s kozarčkom vina. Prijetnega druženja nismo zaključili ob odhodu na vlak, ampak smo ga nadaljevali še na poti do doma. Vreme je bilo še vedno nekje med oblačnim in deževnim, ko smo prispeli v Maribor.

Naslednji dan je bilo martinovo, ki mu v Mariboru rečemo »Štajersko novo leto«.

Bliža se mesec december in praznične lučke bodo razsvetlile mesta povsod po svetu. »Zakaj pa ne bi takrat krenili na avstrijsko Koroško, v Celovec?« smo razmišljali, ko smo oblikovali program. Misel je padla na plodna tla in 15. 12. 2023 je rezerviran za strokovno ekskurzijo v Celovec.

Zapisala: Lidija Štrucl

20. oktober 2023: Ekskurzija - Skrivnostni kotički koprskega zaledja v objemu trte in oljk  – Socerb, Hrastovlje in Marezige

Novo šolsko leto nam je kar hitro prišlo naproti. Sonce nas je s svojimi žarki vabilo v poletno toplino in kljub temu, da je grozdje že bilo pobrano, da so polja bila pospravljena, smo bili omamljeni od poletja, ki je kar trajalo. Da bi čas še dlje dišal po počitnicah in poletju, smo se  na  prvo ekskurzijo v okviru programa, V ogledalu prostora in časa -  spoznavajmo svoje mesto in domovino, odpravili na  Primorsko, saj je tam sonce še toplejše in v ogledalu morske gladine je nebo  še bolj modro.

Zgodaj smo krenili na pot, kot da bi hoteli dolgo doživljati vsak  trenutek  dne, ki je bil pred nami.

Naš prvi cilj je bil grad Socerb,  imenovan tudi Grad Strmec. Ta  se nahaja na visokem skalnem robu v bližini naselja Socerb, kjer Kras prehaja v valovito Šavrinsko gričevje. Njegova zgodovina je dolga in silno burna, saj je bil zaradi strateške lege nenehno prizorišče spopadov. Lastniki gradu so se neprestano menjavali. V srednjem veku in tudi kasneje je bil pomemben člen obrambne linije. Pri gradu, ki je bil v tem času dneva zaprt, nas je pričakal lokalni vodnik. Po gozdni poti nas je popeljal do čudovite razgledne točke na Trst, Tržaški zaliv in Koprska brda. Slikovita pokrajina niti slutiti ne da, kaj vse so v preteklosti doživeli prebivalci te pokrajine.

Pot smo nadaljevali po gozdu, dokler nismo zagledali strmih stopnic, ki so vodile v podzemno jamo. Vhod v jamo se nahaja v udorini ob Slovenski planinski transverzali, v borovem gozdu, okoli 150 m od gradu Socerb. Vodnik nam je povedal, da je to Sveta jama. Kot bi stopali v pravljični svet, smo se previdno spuščali po stopnicah, v edino podzemno cerkev v Sloveniji. Z lučko v roki se je pred nami odprl podzemni svet.  Sveta jama nas je prevzela s svojo skrivnostno in mistično podobo. Vodnik nam je povedal legendo o sv. Socerbu, ki se je pred preganjalci zatekel v to jamo in bil v njej skoraj dve leti. 24. maja leta 284 naj bi bil ubit v Trstu, kar omenja  že Valvasor v monografiji o vojvodini Kranjski.  V cerkvi je tudi ponvica s čudodelno vodo, ki se nahaja za kapniškim stebrom. Med drugim naj bi pokazala, ali je obiskovalec grešil. Sveta jama je edina jama na Kraškem robu, urejena za obiskovalce. Dolga je okoli 200 metrov, globoka nekaj čez 40 metrov in ima vse značilnosti kraške jame.

Polni vtisov in domišljije, ki jo je burila Sveta jama, smo nadaljevali pot do postajališča, kjer smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika in potešili žejo.   

Mediteranska vasica Hrastovlje nas je sprejela kot se za turiste spodobi. Vasica leži pod Kraškim robom v Slovenski Istri, ki upravno spada pod Mestno občino Koper. Vas zaznamuje istrski tip strnjenih hiš, med katerimi potekajo ozke ulice. Množica hiš je danes obnovljenih in na novo ometanih, na drugi strani pa zlasti arhaične hiše tudi propadajo in bi bile za polno funkcionalnost potrebne obnove.  Vasica se ponaša s svetovno priznano kulturno dediščino, to je Cerkev svete Trojice, v kateri je leta 1949, domačin, kipar Jože Pohlen, razkril freske Mrtvaški ples. Cerkev s svojo nenavadno  podobo stoji sredi polja in zdi se, kot da je pristala tam iz čisto nekega drugega sveta. Obdaja jo visoko obzidje, ki razbija ravnico, na kateri stoji. Na zunaj skromna, v svoji notranjosti skriva freske, ki govorijo o življenju in človeški minljivosti. Ob razlagi lokalne vodičke nihče izmed nas ni ostal ravnodušen.                               

Južno od vasi od leta 1990 stoji Pohlenov kamniti kip Šavrinka, kar je bil nekoč naziv za ženske, ki so v Trst na glavah nosile predvsem jajca. Življenje teh žena je opisal pisatelj Marjan Tomšič v romanu Šavrinke. Pisatelj je s Štajerske prišel v te kraje in ko je spoznal primorskega človeka in njegovo usodo, te zemlje ni hotel zapustiti, nasprotno, postal je del teh ljudi, katerih življenjske zgodbe so pisale njegova dela. Borba za boljše življenje  je v teh krajih bila  že od nekdaj prisotna, saj je bila revščina del njihovega vsakdana, s katero se niso mogli sprijazniti. Pot za kruhom in boljšim življenjem je bila neizprosna. Iz teh krajev so prihajale ženske, ki so odhajale v svet kot dojilje - aleksandrinke, tu so doma ženske, šavrinke, ki so prehodile na 1000 km od Istre do Trsta in v košarah na glavi nosile jajca. Ničesar jih ni moglo zaustaviti, niti bose noge, ki so krvavele na kamnitih poteh, niti jok lastnih otrok, ko so odšle v svet.  

Prijazni domačini, lepa narava, odlična gastronomija ter bogata kulturna dediščina so odlike, ki privabljajo v to  vasico turiste z vsega sveta.

Kosilo smo si privoščili v Hrastovljah v gostišču Švab. Najraje bi  kar obsedeli in kramljali, ampak pred nami je bil še zadnji cilj, to so bile Marezige.

Marezige, vasica, na pobočju Šavrinskih hribov in slemen, posajenih z vinsko trto, oljkami, češnjami, figami in mandljevci v sebi nosi številne zgodbe in ena izmed najprivlačnejših je zgodba o vinu in ljudeh. Vasica nam je tega dne kazala manj prijazen obraz, saj so se temni oblaki zgrinjali vse naokoli in je neutruden veter upogibal stare borovce. Prijazni ljudje, gurmanski užitki in odlično vino so zaščitna znamka tega majhnega kraja, ki ga je njegova zgodba ponesla  v svet in dala prepoznavnost kraju in Sloveniji. Naselje zaznamuje čudovit razgled na Koper in Tržaški zaliv, ki ga je bilo kljub neprijetnemu vremenu zaslutiti v daljavi. Del tega je tudi znamenita Vinska Fontana Marezige. Marezige ponujajo  v sklopu raznolikih degustacij vina in oljčnega olja, tudi lov na tartufe, jahanja konjev in veliko več.  Kozarec z razgledom je postal zaščitni znak Marezig. Prva Vinska Fontana v Sloveniji ponuja edinstveno in nepozabno doživetje za ljubitelje vina in gurmane. Privoščili smo si požirek odličnih vin, v  lokalni vinski kleti pa smo se opremili z refoškom in malvazijo. Dobre volje smo se odpravili proti domu.

Prijetno druženje v avtobusu se je zaključilo, ko smo prispeli v Maribor. Ob odhodu se je slišalo vprašanje: »Kdaj in kam gremo naslednjič?«

Zapisala: Lidija Štrucl

3. oktober 2023: Delavnica - Kako okrasiti lectova srca?

Učenci Osnovne šole Franceta Prešerna Maribor so medse povabili naše člane Univerze za tretje življenjsko obdobje, predstavili svojo raziskovalno nalogo o lectarstvu in z nami  okraševali lectova srca.

Lect, lectovi piškoti, lectova srca, …  predstavljajo del v mozaiku slovenske kulturne dediščine, ki je bila in je še danes močno povezana s praznovanji, z ljubeznijo – s tistim v človekovem življenju, ki daje zadovoljstvo, srečo in nasploh smisel bivanju. Zato je človek lepe trenutke že od nekdaj znal povzdigovati, jih »gojiti« s takimi in drugačnimi običaji. Tako se je lectarstvo  ohranilo vse do danes, ko mu ustvarjalci s svojimi umetniškimi pristopi in idejami dajejo novo lepoto in pomen. Učencem na Osnovni šoli Franceta Prešerna je bilo lectarstvo izziv, ki so ga raziskovali. Tako je nastala raziskovalna naloga s področja etnologije »LECTARSTVO, MEDIČARSTVO IN SVEČARSTVO V MARIBORU IN DRUGIH SLOVENSKIH KRAJIH«. Učenke so z nalogo osvojile zlato priznanje na državni ravni.

Ker na Univerzi za tretje življenjsko obdobje medgeneracijsko sodelujemo, so nam  v okviru programa V ogledalu prostora in časa – spoznavajmo svoje mesto in domovino učenci pripravili predstavitev  raziskovalne naloge, temu pa je sledila delavnica okraševanja lectovih src. Člani Univerze smo se pridružili učencem  v prostorih Osnovne šole Franceta Prešerna. Delavnico je vodila  njhova mentorica Radeja Lokar Rutar.

Iz predstavljene naloge smo izvedeli, veliko novega, da je lectarstvo  povezano z medičarstvom in svečarstvom in da je ta obrt značilna za vse slovenske pokrajine razen Primorske. Danes v Sloveniji deluje še nekaj lectarjev. Ti so v Mariboru, Slovenj Gradcu in Radovljici …

Predavanju je sledila delavnica okraševanja. Na šoli so nam spekli lectova srca, tako da je vsak lahko okrasil 4. Najprej smo morali stepsti beljake s sladkorjem, nato pa smo dodali barve ter maso dali v posebne vrečke za okraševanje. Kar hitro smo poprijeli za delo in okraševanje se je pričelo. Učenci so se  privadili naše družbe  in zdelo se je, da se že dolgo poznamo. Smeh in zadovoljstvo sta zavladala v učilnici. Delo je bilo prijetno in ustvarjalno. Vizualni učinek našega ustvarjanja je dajal pozitiven občutek, saj je bil marsikdo izmed nas presenečen nad rezultatom dela, ki je kazal na likovne in estetske sposobnosti okraševalca.
 Lectova srca so srca v pravem pomenu, saj človeka razveselijo, potešijo in ogrejejo. Prisotni so na koncu izrazili željo, da bi takšno delavnico še ponovili.

Zapisala: Lidija Štrucl

6. september 2023: Poletno srečanje s prof. dr. Danom Podjedom

Starejši občani mesta Maribora so med letošnjim poletnim srečanjem na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v prostorih DOBE na Prešernovi 1  preživeli prijeten dopoldan. Velika dvorana je bila zasedena do zadnjega kotička. Po kratkem nagovoru predsednice društva  Zdenke Pašić je prisotne pozdravila tudi vodja Sektorja za zdravstvo in socialno varstvo pri Mestni občini Maribor gospa Lilijana Zorko. V svojem nagovoru je poudarila, da je sodelovanje s starejšimi v naši družbi nujno in pomembno. Mestna občina Maribor je sprejela Akcijski  načrt  za izboljšanje položaja starejših v Mestni občini Maribor v obdobju 2022 – 2027. Univerza za tretje življenjsko obdobje Maribor je s svojim izobraževalnimi programi in predanim delom pomembna izobraževalna organizacija pri uresničevanju Akcijskega načrta za izboljšanje položaja starejših v Mestni občini Maribor v obdobju 2022 – 2027.

Univerza za tretje življenjsko obdobje Maribor  je bila ustanovljena pred tremi leti z namenom, da si lahko starejši Mariborčani pridobijo nova znanja, pomembna za kvalitetnejše bivanje v tretjem življenjskem obdobju. Danes Univerza šteje že okoli  450 članov. Za začetek novega šolskega leta so na Univerzo povabili  profesorja dr. Dana Podjed, etnologa in kulturnega antropologa, ki ga na njegovi raziskovalni in akademski poti zanima predvsem sodobni čas in vsakdanje teme.

Predavatelj dr. Dan Podjed je spregovoril o solidarnosti in čustvih v času umetne inteligence. Aktualnost teme  izhaja iz življenja samega, zato je nujno, da se starejši še posebej ozaveščajo o tem, saj bodo le tako laže prestopali meje sodobnega časa, se v njem znašli, ga razumeli in obvladovali. S tem pa si izboljšali kvaliteto življenja.

Dr. Dan Podjed  se je v  predavanju  posebej posvetil pastem tehnologij in kakšen človek nastaja v času digitalne preobrazbe. Kako je s solidarnostjo in skrbjo za sočloveka, za katera predavatelj pravi, da je vezivo, ki pomaga ohranjati človeško vrsto.

Dr. Dan Podjed  opozarja, da se ljudje premalo zavedamo, kakšne podatke vse ponujamo operaterjem, lastnikom spletnih orodij in lahko tudi oblastem, saj zmeraj večji del našega življenja poteka prek pametnega telefona, računalnikov in pred uličnimi kamerami ter drugimi nadzornimi sistemi. 

Predavatelj je z jasnimi primeri poslušalcem prikazal, kako tehnologija sodobnega časa vpliva na človekovo življenje, le-ta pa se tega niti ne zaveda, ampak se ji prepušča, s tem pa izgublja na kvaliteti svojega življenja. Zato je potrebno ljudi  ozaveščati, kajti prihodnost, ki jo živimo že danes in tukaj, je in bo  močno povezana z umetno inteligenco.

Po končanem zanimivem predavanju je sledila predstavitev programa dela Univerze za tretje življenjsko obdobje za šolsko leto 2023 - 2024. Program je predstavila predsednica društva Zdenka Pašić. Zanimiv in pester program za odrasle in starejše obsega 18 različnih izobraževalnih programov, med katerimi so jezikovni tečaji, program za urjenje spomina, spoznavanje ožje in širše domovine, računalništvo, za ohranjanje zdravja, vodena telesna aktivnost, urejanje fotografij, okrasne rastline, lutkovni klub, pogovori o literarnih delih.

16. junij 2023: Eskurzija - Kosovel, bori, brinjevi grmi - z nami na poti po Krasu

Naša zadnja ekskurzija v tem šolskem letu. Kam? Na Kras v Vipavsko dolino na Kostanjevico nad Novo Gorico, v Štanjel, Tomaj in Avber. Ob besedi Kras se v popotniku vzbudijo številne asociacije, kot je pršut, teran, češnje, kraški svet z bori in brini, strnjena kamnita naselja … S krasom je povezan pesnik Srečko Kosovel, pisatelj Boris Pahor, pa arhitekt Fabiani, celo francoski kralj je našel tukaj svoj poslednji dom. Vse to in še več nas je čakalo na naši ekskurziji.

Bil je petek, 16. 6. 2023, ura je bila 7.00 in krenili smo na pot.
Naš prvi cilj je bil Frančiškanski samostan Kostanjevica, ki se je že od daleč bohotil nad Novo Gorico. Sprejela nas je lokalna vodička. Povedala je, da samostan s svojo zgodovino privablja številne turiste. V njem je odstavljeni francoski kralj Karel X našel svoj zadnji dom. V Škrabčevi knjižnici poleg številnih dragocenih knjig, inkunabul, lahko vidimo prvo slovensko slovnico, ki jo je napisal Adam Bohorič leta 1584, v kateri je lastnoročno avtorjevo posvetilo. Od leta 2004 pa ima samostan na svojem nekdanjem vrtu še eno znamenitost, zbirko vrtnic burbonk, ki je ena najpopolnejših in največjih zbirk vrtnic iz skupine burbonk na svetu. Burbonke so v času našega obiska že odcvetele. Samo slutili smo lahko, kako razkošen in dišeč je vrt v času njihovega cvetenja.

Pot smo nadaljevali v Štanjel, srednjeveško vasico, ki je biser kraške arhitekture in kulture. Naselje je v tisočletjih spreminjalo svojo podobo. Vodič nas je popeljal po ozkih ulicah do cerkve sv. Daniela nato v Ferrarijev vrt, ki ga je zasnoval arhitekt Fabiani. V obnovljenem grajskem stolpu smo si lahko ogledali razstavo o življenju in delu arhitekta Maksa Fabianija, v galeriji pa razstavo del Lojzeta Spacala.

Avtobus nas je zapeljal v osrednji del kraške planote v naselje, ki spada k Občini Sežana, to je Tomaj. V muzeju na domačiji pesnika Srečka Kosovela smo prisluhnili lokalni vodički. V Kosovelovi domačiji je danes na ogled spominska zbirka družine Kosovel. Tu je pesnik preživel le delček svoje mladosti in 27. maja 1926 tudi umrl, star le 22 let.

Pesnik je s svojih pesmih izražal ljubezen do svojega naroda do Krasa in skrb za njegovo usodo. Zato je njegova prerana smrt pretresla Slovence na Krasu. Njegov pogrebni sprevod je stopal po poti, posuti z belim cvetjem, tudi grob so do roba zasuli s cvetjem. Pokopan je na pokopališču v bližini hiše, kjer počivajo vsi Kosovelovi, razen Srečkove sestre Karmele. Vse to in še veliko več nam je pripovedovala vodička. In zdelo se je, da se je čas kar ustavil. Poslušali bi še in še, a morali smo dalje.

Majhna kraška vas Avber na planoti nas je že čakala. Vinske kleti in češnje so vabile na poti do gostišča, kjer smo imeli kosilo. Sledilo je prijetno druženje ob hrani in kozarčku terana in že smo morali kreniti proti domu. Na avtobusu je kljub utrujenosti tekel neumoren klepet. Dan je bil kar prekratek, ko smo prispeli v Maribor.
Zapisala: Lidija Štrucl

16. maj 2023: Škofja Loka in cvetje Tavčarjevega Visokega

Leto 2023 je  proglašeno za  Tavčarjevo leto, saj je minilo 100 let, od kar je 19. februarja 1923 umrl slovenki odvetnik, pisatelj in  politik Ivan Tavčar. Na svet je privekal v skromni kajžarski družini v Poljanah v Poljanski dolini leta 1851. Ker je bil že kot otrok zelo odprte glave,  je njegova mati želela, da bi postal gospod – se pravi duhovnik. Zato je v rani mladosti odšel od doma in se le redko vračal. Ljubezen do domačega kraja pa se je globoko vtisnila v srce mladega Tavčarja in željo, da bi živel v svoji Poljanski dolini, si je izpolnil kasneje v življenju z nakupom posestva Visoko.

Tavčarjevo življenje je bilo prepleteno z delom odvetnika, politika, pisatelja, moža, očeta. V zakonu s 17 let mlajšo Franjo se mu je rodilo 5 otrok. Družina je proste dneve preživljala na Visokem, posestvu, katerega zgodovino je pisatelj spoznal ob prebiranju zapiskov, ki jih je našel v stari Kalanovi skrinji. Tako je nastal zgodovinski roman Visoška kronika, pisateljevo zadnje delo. Kdo ne pozna njegovih del: Cvetje v jeseni,  Med gorami, V Zali, dela, ki so del železnega kurikuluma pouka slovenskega jezika v osnovni in srednji šoli. 

Da bi se »srečali« s pisateljem, pokrajino, ki jo je tako rad opisoval, s kraji, ki jih je nosil v svojem srcu,  smo se v torek, 16. 5. 2023, v okviru izobraževalnega programa, V ogledalu prostora in časa – spoznavajmo svoje mesto in domovino, zopet odpravili na strokovno ekskurzijo. 

Tokrat nas je pot vodila  v Škofjo Loko in v Poljansko dolino na Visoko. Mesto Škofja Loka leži na stiku Selške in Poljanske doline s Sorškim poljem in na robu Loškega gorovja.
 
Ob prihodi v Škofjo Loko nas je pri maketi na Cankarjevem trgu  pričakala lokalni vodička, ki nas je popeljala po starem mestnem jedru.  
Sprehodili smo se do župnijske cerkve Sv. Jakoba, mimo Kapucinskega samostan in cerkve Homanove hiše, Uršulinskega samostana s cerkvijo, Kašče iz leta 1513. 
Vodička nam je povedala veliko zanimivega o zgodovini mesta, za katerega je najbolj znano, da je imelo v srednjem veku  močno razviti obrt in trgovina.  Leta 1673 je bilo v Loki 95 rokodelcev z mnogimi pomočniki. Organizirani so bili v rokodelskih cehih, ki so bili na višku v 17. stoletju. Živahna je bila trgovina z železom, loškim platnom in siti.        Kašča je ena najbolj častitljivih starin v mestu. V prvotni obliki je stala že pred potresom leta 1511. Po ukazu škofa Filipa je bila temeljito obnovljena, kar lahko preberemo na poznogotski, renesančno oblikovani reliefni plošči s škofovim grbom, ki je vzidana na fasadi kašče. Poleg gradu je bila kašča najpomembnejše poslopje zemljiških gospodov, saj so v njej shranjevali vse naturalne dajatve. Kašča je bila takrat del mestnega obzidja, danes je v njej stalna galerija akademskega slikarja Franca Miheliča, v kleti pa gostilna, pivnica in vinoteka.

Po legendi naj bi pohlepni loški gospod zahteval le najboljše dajatve od svojih podložnikov in jih vsako leto nabral toliko, da jih vsi Ločani sedem let ne bi pojedli. Bil je tako pohlepen, da je prepovedal kmetom prodajo svojih izdelkov in pridelkov, dokler ni sam popolnoma izpraznil kašče in napolnil svoje mošnje zlata. To se mu je maščevalo, ko je upravnik kašče, imenovan kaščar, zahteval svoj delež dobička, a ko ga je loški gospod zavrnil, ga je kaščar zabodel, ukradel zlatnike in zaklad zakopal neznano kam.
Cerkev Sv. Jakoba skriva v sebi umetniška dela, ki so nastajala v različnih obdobjih zgodovine. Osrednje mesto v njej ima kip cerkvenega zavetnika, apostola sv. Jakoba. Obiskovalca prevzameta oltarja iz črnega marmorja, delo Mihaela Kuše iz 1700. 
Levo stransko kapelo s krstilnico in božjim grobom, vso v marmorju, je zasnoval arhitekt Jože Plečnik (1951–1954), ki je cerkev opremil tudi z lestenci. Desna stranska kapela hrani misijonski križ iz leta 1890, ob njem pa kipa apostola Janeza in Žalostne Matere Božje.  
Pot nas je vodila po ozkih ulicah do samostana, v katerem so do leta 1782 bivale klarise. Po ukinitvi njihovega samostana so istega leta prišle  v Škofjo Loko tri sestre uršulinke iz Gradca. Na cesarjeve stroške se je nemudoma začela prenova samostana v šolske namene.  Uršulinski šolski in vzgojni zavod v Škofji Loki je postal eden izmed najlepših in najmodernejših v vsej avstro-ogrski monarhiji. 

Do loškega gradu  nad Škofjo Loko nas je pripeljala rahlo vzpenjajoča se pot. V gradu je danes sedež Loškega muzeja. Grad je bil v listinah prvič omenjen leta 1202. V svoji zgodovini je grad menjal več lastnikov, saj je bil podržavljen, potem je bila lastnica Emilija Baumgartner, odkupile so ga uršulinke, v njej je bila vojaška bolnica, pa Nemci, zbirni center za ujetnike. Leta 1959 je postal državna last in je v njem dobil prostor Loški muzej.
Muzej s svojimi bogatimi zbirkami priča o zgodovini krajev in ljudi v Škofji Loki in okolici. 
Ena od legend pripoveduje, kako se je v grbu Škofje Loke pojavil zamorc.
Zemljiški gospod Abraham, ki je bil doma na Bavarskem, je s svojim služabnikom, zamorcem, potoval po Poljanski dolini. V temnem gozdu sta naletela na velikanskega medveda. Knez Abraham je obstal, zamorec pa je nategnil lok ter medveda pokončal. Gospodar je slugo objel in dejal: »Rešil si mi življenje, služabnik. Za tvoje junaštvo te bom nagradil, da bodo še pozni rodovi vedeli, kakšen junak si bil.« V zahvalo je dal v mestni grb naslikati glavo zamorca.
V muzeju je postavljena tudi Tavčarjeva delovna soba in pohištvo s posestva Visoko, ki ga je kupil Ivan Tavčar. 

Pot smo nadaljevali v Poljansko dolino na Tavčarjevo Visoko
V Tavčarjevem dvorcu je postavljena stalna zbirka »Visoška domačija pripoveduje«. Vodička nam je razkrivala skrivnosti domačije, katere lastniki so v preteklosti doživljali različne usode: od Kalanov, o katerih je pisal Tavčar v romanu Visoška kronika, do lastnikov, ki so pisatelju prodali posestvo, do nesrečne usode dveh pisateljevih vnukov.
 
V času Tavčarjevega življenja je bil dvorec živahno središče, kjer so pisatelja obiskovali številni prijatelji in vaščani. Tu je bilo tudi teniško igrišče, kot eno prvih pri nas. 
Pisatelj s svojo družino počiva v grobnici v bližini domačije. 
Dež je neumorno padal, ko smo zapuščali Visoko in se odpravili v Gorenjo vas na kosilo.
Kljub nesočutnemu vremenu smo bili zadovoljni, saj smo spoznali veliko novega. Ob okusni hrani smo urejali slike, ki so se ves dan shranjevale v našem spominu. 
Z vsakim izletom na novo odkrivamo, česa vsega ne poznamo in veseli smo, da je tega  še veliko, zato komaj čakamo na naslednji izlet.
 

21. april 2023: Možgani – gibanje – hoja, predavanje, prof. dr. Zvezdan Pirtošek

Na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Maribor, ki svoje aktivnosti izvaja v prostorih Dobe, že vseskozi, od svoje ustanovitve pred tremi leti, skrbijo za nova znanja starejših, da bi starejši Mariborčani živeli dlje in bolj kvalitetno.

Konec aprila so povabili prof. dr. Zvezdana Pirtoška, uglednega in mednarodno priznanega  nevrologa, predstojnika Katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti in dolgoletnega predstojnika Kliničnega oddelka za bolezni živčevja UKC v Ljubljani. Na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana vodi ambulanto za starejše, ki imajo različne možganske bolezni. Opozarja na tisto drugo, tiho epidemijo, epidemijo nevrodegenerativnih bolezni, še posebej demence, na katero nismo pripravljeni. Je tankočuten opazovalec družbe, ki zna skozi prizmo nevrologa pogledati širše in odstreti plasti, za katere smo kot družba pogosto slepi.

Tema njegovega predavanja in kasneje pogovora z udeleženci je bila: Možgani-gibanje-hoja, ki je pritegnila več kot 160 Mariborčank in Mariborčanov, ki so z veliko pozornostjo spremljali predavanje. Izvedeli so veliko novega in zanimivega o delovanju in »staranju« možganov in o tem, kaj lahko sami storimo za to, da ohranimo možgane čim dlje zdrave.

Gibanje ima pozitiven vpliv na številne telesne funkcije in je zato pomembno tudi za možgane. Učinki hoje na možgane so lahko tudi posredni, saj hoja zmanjšuje tveganje za debelost, visok krvni tlak in sladkorno bolezen. Te bolezni predstavljajo dejavnik tveganja za demenco in upad umskih sposobnosti, preko zmanjšanega tveganja za srčno žilne bolezni torej zmanjšujemo tudi tveganje za nastanek demence, je povedal profesor Zvezdan Pirtošek.

So pa, kot vedno, tudi tokrat bili na Univerzi za tretje življenjsko obdobje razvojno naravnani. Da ne bi ostalo predavanje le pri besedah, so svoje člane povabili, da se pridružijo vodenim pohodom, ki jih bodo v homogenih skupinah, glede na fizično pripravljenost članov,  organizirali v mesecu maju in nadaljevali tudi jeseni. S tem programom želijo pomagati vsem, ki imajo željo hoditi v naravi, pa se težko odločijo, da bi hodili sami. V skupini je vsekakor veliko bolj prijetno in družabno. Seveda pa bodo tudi skupine, ki bodo združevale člane, vajene hoje, ki pa želijo le nadgraditi svoje pohodniške navade še z družabnostjo in vedenjem o novih lokacijah. Skupine bosta vodili izkušeni mentorici Vesna Rauter in Jožica Gamse. Vabijo vse, ki še razmišljate ali bi začeli hoditi in imate vprašanja, da jim pišete na info@u3zo-mb.si in z veseljem vam bodo odgovorili.

31. marec 2023: Strokovna ekskurzija: Vtisi z Notranjske

V rokah imam knjigo Janeza Vajkarda Valvasorja, Slava vojvodine Kranjske, ki obsega 3532 strani in je izšla leta 1689 v Nürnbergu. Prikazuje življenja Slovencev v 17. stoletju, saj so v njej podrobno opisana slovenska mesta, gradovi, samostani in tudi podzemne jame. Knjiga ima veliko vrednost tudi zato, ker je opremljena s 528 grafikami, ki jih je Valvasor narisal sam. Da bi jo lahko prebralo čim več ljudi, jo je napisal v nemškem jeziku. Za Cerkniško jezero, ki ga je v svoji knjigi  Slava vojvodine Kranjske opisal  Janez Vajkard Valvasor, je že od nekdaj med ljubitelji narave in znanstveniki želo veliko zanimanja, saj je, kot je napisal Valvasor, zaradi svojega skrivnostnega presihanja pravo čudo narave. Valvasor velja za enega izmed najbolj uspešnih slovenskih znanstvenikov, saj mu je uspelo z raziskavo Cerkniškega jezera postati član Kraljeve družbe v Londonu.   

Da bi se srečali s tem »čudom« narave, smo se v petek, 31. 3. 2024,  v okviru izobraževalnega programa, V ogledalu prostora in časa – spoznavajmo svoje mesto in domovino, zopet odpravili na strokovno ekskurzijo. Tokrat nas je pot vodila  na Notranjsko.

Živa maketa Cerkniškega jezera
Po dolgi vožnji smo prispeli v Cerknico, kjer smo se ustavili pri Jezerskem hramu - Zavodu za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Najprej smo se okrepčali ob malici in kavici, nato pa smo pričeli z našo »raziskovalno ekspedicijo«. Prvi cilj je bilo Cerkniško jezero, ki  je eno največjih presihajočih jezer v Evropi. Vsako leto se pojavi na kraškem polju, ujetem med Javorniki na eni ter Bloško planoto in Slivnico na drugi strani. V suhem delu leta jezero izgine, tako da je tu v enem letu moč na istem kraju veslati, ribariti, se sprehajati in kositi travnik.
Da bi bolje razumeli ta naravni čudež, smo si ogledali živo maketo Cerkniškega jezera, ki je avtorsko delo Vekoslava Kebeta. Ta projekt je nastajal tri leta in je po izbiri materialov ter načinu izdelave unikat. Je prvi prikaz delovanja Cerkniškega jezera in natančno ponazarja  delovanje vodnega sistema oziroma nastajanje in presihanje kraškega fenomena Cerkniško jezero. Avtor makete nam je v pristnem notranjskem narečju: »Jezero je, jezero nej …!« prikazal delovanje jezera, razkril njegove skrivnosti, ki so od nekdaj burile človeško domišljijo. Zato so nastale tudi številne pripovedi o jezeru in ljudeh, ki živijo ob njem. Ob prikazu vodnega sistema smo spremljali tonske posnetke življenja ob jezeru, tako smo resnično občutili vso naravo, vodo, ptice, živali …

Ogled Cerkniškega jezera v naravi
Vreme nam ta dan ni bilo naklonjeno, zato smo z avtobusom opravili panoramsko vožnjo ob jezeru in se na lastne oči prepričali, da »jezero je«, saj je bilo polno vode. Jezero se na Cerkniškem polju praviloma zadrži okoli osem mesecev na leto. Navadno se voda razlije po površini dobrih 20 km2, ko pa je vode največ, površina jezera meri okrog 26 km2. Ko je polno, je Cerkniško jezero največje jezero v Slovenij.

Pot smo nadaljevali do gradu Snežnik
Med vožnjo  smo občudovali prelepo naravo, sredi katere stoji grad Snežnik. Ob pogledu nanj se v popotniku vzbodiju romantična čustva in domišljija, ki sega v čase, ko je v gradu še živela gospoda. Sprehodili smo se po bogato opremljenih grajskih prostorih in si ob besedah naše vodičke živo predstavljali življenje v njih. V jedilnici smo prebrali jedilnik grajske gospode in jedilnik njihovoh služabnikov. Bogata raznolika oprema z umetniškimi deli in lovskimi trofejami priča, da so bili lastniki gradu ljubitelji umetnosti, ljubitelji narave in da jih je slikovitost pokrajine in njen mir vabil  v te kraje. Romantični grad Snežnik, v prelepi naravi na Notranjskem, je eden od dveh v Sloveniji z ohranjenimi avtentičnimi interjerji iz druge polovice 19. stoletja. Z njim upravlja Narodni muzej Slovenije.

Lovska zbirka in polharski muzej
V pristavi gradu Snežnik smo si ogledali lovsko zbirko in polharski muzej. Za te kraje je značilno polharjenje, ki je bilo omenjeno že v 13. stoletju. Ljudje so lovili polhe, jih uporabljli za prehrambene namene, iz  njihove kože pa so izdelovali polhovke. Kože so tudi prodajali za različne krznene izdelke. Na temo polharjenja in polhol so nastale številne ljudske pripovedi. O tem so pisali tudi pisatelji, kot je Josip Jurčič in njegova Jesenska noč med slovenskimi polharji. Vsako leto poteka  tradicionalni lov na polhe. 

Po ogledih smo se odpravili na zaslužen obed. Pred nami je bila še dolga pot do doma.
Polni vtisov smo  posedli v avtobus. Z nami je bil  Vekoslav Kebet: »Jezero je, jezero nej …«, pa grajska gospoda, pa polharji, pa seveda Janez Vajkard Valvasor, ki je prvi povedal svetu, kakšne lepote najdemo na Slovenskem.
Zapisala: Lidija Štrucl

24. februar 2023 - Strokovna ekskurzija: V OBJEMU PREKMURSKEGA OBZORJA - POVEST O DOBRIH LJUDEH

Prekmurje, tako blizu in tako daleč, tako znano in neznano. S katerimi ustvarjalci ga lahko povežemo? Seveda je tukaj deloval tudi Jože Plečnik, pa številni literati, med katere na prvem mestu spada Miško Kranjec s knjigo Povest o dobrih ljudeh, pa Ferdo Godina in njegove Bele tulpike, pa Feri Lainšček Namesto koga roža cveti …, pa Vlado Kreslin … Še in še bi lahko naštevala. Prekmurje skriva v sebi veliko povesti o ljudeh različnih kultur in veroizpovedi, o ljudeh, ki so v teh krajih iskali srečo in boljše življenje … Sama pokrajina, ravnica, je dala temu človeku posebno »dušo«, zgodovina je krojila njegov jezik, ki hodi po svojih poteh, vendar ostaja tu kot eden izmed slovenskih narečij. Kulinarika teh krajev je s svojo raznolikostjo vabljiva za popotnika – sodobnega turista.
Vse to so bili izzivi, ki so nas v petek, 24. 2. 2023, vodili v Prekmurje na strokovno ekskurzijo v okviru izobraževalnega programa V ogledalu prostora in časa – spoznavajmo svoje mesto in domovino.   
Prvi naš cilj je bila Lendava in njen grad. 
Lendavski grad nas je že od daleč pozdravil, saj stoji  nad starim delom mesta na strmem hribu, ki se dviga med slikovitimi vinorodnimi griči na nadmorski višini 266 m. V gradu smo si najprej ogledali film o Lendavi in okolici, nato pa smo se sprehodili po njegovih prostorih, kjer so številne razstave od etnološke, do razstave metuljev Štefana Galiča.  V njegovih prostorih ima sedež tudi Galerija-Muzej Lendava, ustanovljen leta 1973. V galerijski zbirki sta shranjeni likovna dediščina lendavskih umetnikov, med katerimi je najpomembnejši Györgya Zale, ki se je rodil v meščanski družini takratne Dolnje Lendave kot György Mayer in je eden najbolj znanih, delovnih in zavzetih kiparjev. Na prehodu stoletja je v kiparskih stvaritvah utelesil mnoge junaške, a hkrati tragične trenutke in osebnosti madžarske zgodovine. V njej je tudi zbirka umetnin, ki so nastale v okviru tradicionalnih mednarodnih likovnih kolonij. Na panojih smo prebirali legende o znanem junaku Mihaelu Hadiku, katerega mumija je ohranjena v kapelici nad gradom. 
Pot smo nadaljevali do kapelice Sveta Trojica z mumijo Mihaela Hadika. 
Mumija s svojo skrivnostnostjo že stoletja buri ljudsko domišljijo, zato so  v zvezi z njo ohranjene številne legende, ki se »tepejo« z zgodovinskimi dejstvi. 
Pokopališče, ki je okoli cerkve Svete Trojice je najstarejše pokopališče v občini Lendava. Znamenitost griča je tudi kripta pod cerkvijo, kjer so pokopani zaslužni predniki. Kripta ni na ogled, ampak je to v načrtu za prihodnost.
V centru Lendave je odprt Muzej meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva.
V meščanski hiši, ki je ena najlepših neobaročnih zgradb Pomurja, je  od leta 2007  odprt Muzej meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva. Eksponati pričajo o zanimivi zgodovini – dejavnostih, ki so bile v preteklosti pomembne za gospodarski in kulturni razvoj Lendave. Ohranjeno je unikatno pohištvo iz bogate meščanske hiše, zapuščina lendavske lekarne, dežnikarstva, stari tiskarski stroji, listine in časopisi, ki so jih tiskali v Dolnji Lendavi. Tukaj so natisnili prve tri knjige na ozemlju današnje Slovenije, ki jih je napisal madžarski pridigar György Kultsár. Udeleženci izleta smo si po vseh teh ogledih zaslužili kratek odmor in si v centru Lendave privoščili kavico ter malico iz nahrbtnika. Čas nas je preganjal, saj je bilo pred nami še kar nekaj ogledov, obiskali smo Sinagogo Lendava.
Ogledali smo si sinagogo in  raztavo v njej, ki ima naslov Vrnitev domov: zgodbe stolpersteinov lendavskih judovskih družin. V njej je stalna spominska razstava o lendavskih in pomurskih Judih ter stalna razstava Ognjeni zvitki izraelskega grafika in slikarja Dana Reisingerja.
Srečanje z eno najtemnejših zgodb v človeški zgodovini je vedno znova pretresljivo in nepojmljivo. Krute usode judovskih družin nas  opominjajo, da se kaj takega ne sme zgoditi nikoli več.           
Naslednji cilj je bila Velika Polana, rojstni kraj Miška Kranjca. 
Na Kranjčevi domačiji smo videli pisateljevo delovno sobo, njegova dela, ga spoznavali kot slikarja, politika in ljubitelja nogometa … 
Vsestransko aktiven pisatelj je s svojo zapuščino pustil globoko sled v slovenskem kulturnem svetu. Pred nami je bil samo še ogled Tropskega vrta  in Ocean  Orchids Dobrovnik.
Tropski vrt in cvetoče orhideje, že smo bili z mislimi nekje drugje. Lepota cvetja in zelenja nas je očarala in redki so bili tisti, ki si niso kupili kakšne orhideje. S polnim prtljažnikom cvetočih lepotic smo krenili do gostišča v Dobrovniku, kjer smo imeli kosilo.
Prekmurska jed nas je okrepčala in pot smo nadaljevali proti Mariboru.
Prekmurje nas je obogatilo s svojimi zanimivostmi. Vsak izmed nas je domov ponesel  vtise in spoznanja, ki so nam dala  misliti o naši preteklosti, v kateri se človeške usode kažejo v takšni in drugačni luči.  Povest o dobrih ljudeh pa ostaja med nami kot luč, ki nam kaže pravo pot …
Mesec bo naokoli in pred nami je nova ekskurzija.
Zapisala: Lidija Štrucl

13. januar 2023 - Strokovna ekskurzija: BANKA SLOVENIJE IN PLEČNIKOV DUH POD LJUBLJANSKIM GRADOM

In prišel je petek, 13. 1. 2023, dan, ko smo se odpravili na strokovno ekskurzijo v okviru izobraževalnega programa V ogledalu prostora in časa – spoznavajmo svoje mesto in domovino.  Pot  nas je vodila v Ljubljano. Marsikdo bi  ob tem pomislil: »Ljubljana, tam sem bil že velikokrat. Kaj je tam zanimivega? » Ljubljana že na prvo žogo ponuja dve za nas pomembni zanimivosti, in sicer znamenite zgradbe svetovno znanega  arhitekta Plečnika, ki mestu dajejo pridih veličastnosti in nesmrtnosti. Kot glavno mesto Slovenije pa ima v Ljubljani sedež Banka Slovenije, ki je za nas, državljane Slovenije, velikega pomena. Razumevanje delovanja Banke Slovenija spada k  finančni opismenjenosti  posameznika.

Najprej smo Obiskali Banko Slovenije.                                                                                      

V banki so nas sprejeli, kot se za tako poslovno ustanovo spodobi. Pripravili so odlično predavanje, na katerem  smo skozi avdiovizualne, interaktivne vsebine in didaktične igre spoznali, kako deluje centralna banka, kako je povezana z Evrosistemom in kako s svojimi odločitvami vpliva na življenje posameznika. 

V okviru Banke Slovenija smo obiskali tudi muzej. Skozi zgodovino slovenskega denarja  smo se spominjali sprememb v naši družbi. Predstavljeni so nam bili številni vrednostni kovanci ter  prepoznavanje ponarejenega denarja.

V Banki Slovenija so nas pogostili  s kavico in pecivom, vsak udeleženec pa je prejel zvezek in svinčnik, ki ga lahko posadiš in iz njega zraste rastlina.

Finančno osveščeni smo zapustili Banko Slovenija in nadaljevali z raziskovanjem Ljubljane.

 Pot nas je vodila do Plečnikove hiše.

Po skupinah smo si ogledali  prostore, kje je arhitekt Jože Plečnik (1872–1957) živel in ustvarjal od leta 1921 do svoje smrti in kjer se je porajala Plečnikova Ljubljana. Originalno ohranjeno domovanje je edinstven biser slovenske arhitekture.

Z zadržanim spoštovanjem smo vstopili v arhitektovo hišo, kjer ima človek občutek, da njegov duh stopa po njemu dragih prostorih, kjer je ustvaril dela, ki postavljajo njega in Ljubljano na svetovno karto najlepših mest na svetu. V hiši je vse na svojem mestu, tako kot je bilo leta 1957, na dan, ko je veliki genij umrl.

Njegovo misteriozno življenje še danes buri raziskovalce, saj je nepojmljivo, kaj vse je Plečnik v svojem življenju ustvaril. Skromen, nezahteven v življenjskih potrebah, se je predajal ustvarjanju in bil kot profesor neumoren mentor svojim študentom.

 Na ogled Plečnikovih zgradb po središču  Ljubljane  nas je popeljal mestni vodič.

Sprehodili smo se mimo Križank do Narodne in univerzitetne knjižnice, Šuštarskega mostu, Tromostovja, Plečnikove  tržnice, Mesarskega mostu … Vodič je ob vsaki znamenitosti povedal veliko zanimivosti o njenem nastanku in pomenu. Udeleženci ekskurzije smo dobili številne  informacije o Plečnikovih zgradbah, o našem glavnem mestu in vsak zase smo jih združili s tistim vedenjem, ki smo ga že imeli. Vsi pa smo se strinjali, da smo slišali veliko novega.

Sledilo je kosilo v gostišču Stari tišler v Ljubljani, nato pa vrnitev v Maribor.

V prijetnem vzdušju smo zaključili tretjo ekskurzijo v okviru našega programa. Ljubljana je mesto, ko ga začneš spoznavati,  odkriješ, da si spoznal le drobec njegovih lepot in skrivnosti.  Zato se bomo v Ljubljano še vračali!

Zapisala: Lidija Štrucl

16. december 2022 - Strokovna ekskurzija: Čarobne lučke Mozirskega gaja

V petek smo se člani Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor- DOBA odpravili na drugo strokovno ekskurzijo v tem šolskem letu. Jutro je bilo tega dne hladno in mračno, skozi meglo so si utirale pot drobne dežne kaplje. »Nič kaj obetajoč dan,« je pomislil marsikdo pred odhodom na pot. Zbor udeležencev je bil kot po navadi na Partizanski cesti pred sladolednico Lastovka v Mariboru  ob  7.50  in odhod avtobusa ob 8.00. 

Ob vstopu na avtobus smo kar pozabili na turobno vreme in se kot otroci veseli posedli. Klepet med udeleženci izleta se je razlil po avtobusu. Ogreli pa smo se tudi s »kapljicami« vedno dobrodošlega Jegermeistra. Na poti je ga. Marta Otič še povedala nekaj besed o naših ciljih ekskurzije. Med neumornim klepetanjem smo prispeli v Žalec.

Razdelili smo malico in se posedli v bližnjem lokalu. Potem smo se odpravili do Ekomuzeja hmeljarstva in pivovarstva Slovenije. Pot do tja nas je vodila mimo  Zotlove kovačije, kjer je bilo v dobi reformacije zbirališče žalskih protestantov, pozneje pa trški špital in  mimo  župnijske cerkve  sv. Nikolaja, ki  je najstarejši, v listinah imenovani, stavbni objekt v Žalcu.  Ob cerkvi sv. Nikolaja stoji obrambni stolp iz  začetka 16. stoletja in predstavlja edini ohranjen del nekdanjega tabornega obrambnega obzidja, ki je stalo na tem mestu. Taborsko obrambno obzidje, ki je služilo za obrambo pred Turki. Ohranjen obrambni stolp je bil obnovljen leta 2002, ob njem pa so dve leti kasneje posadili potomko najstarejše vinske trte na svetu z mariborskega Lenta, imenovano Nikolaja. 

Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva  Slovenije se nahaja v prenovljeni hmeljarski sušilnici Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo. Je del turističnega projekta interaktivni muzej, ki ponuja sprehod skozi zgodbo hmelja v Spodnji Savinjski dolini, imenovani tudi Dolina zelenega zlata. To ime priča o pomenu hmelja za  regijo.  V muzeju nam je prijetna vodička povedala veliko novega o hmeljarstvu  in pivovarstvu v teh krajih, ki s svojim začetkom sega v leto 1876. izvedeli smo, da je Simon Kukec  zaslužen za razvoj pivovarstva v Savinjski dolini.

V muzeju je nazorno prikazana pridelava hmelja. Še posebej zanimiv je film iz 1960, ki prikazuje, kako so ročno obirali hmelj. Pri tem so sodelovale celotne družine, ki so za obran hmelj prijele bone, ti pa so bili ob koncu obiranja vnovčljivi. Danes vso delo opravijo strojno.

Na koncu ogleda smo si v degustacijski sobi  privoščili sproščujoč vrček hišnega piva Kukec.

Pred muzejem nas je že čakal avtobus in nadaljevali smo vožnjo proti Gornjemu Gradu. To je majhen kraj z zaselki, ki je  stopil v zgodovino leta 1140 z ustanovitvijo benediktinskega samostana.   V kraju je leta 1630 umrl ljubljanski škof Tomaž Hren. Znamenitost kraja je cerkev sv. Mohorja in Fortunata, bivša sostolnica ljubljanski, ki je po prostornini največja v Sloveniji, ima tudi najvišjo kupolo. Zgrajena je bila v letih 1757–1763.

Prvotna cerkev je bila postavljena kot del v 12. stoletju nastalega benediktinskega samostana. Bila je večkrat prezidana. Ob razpustitvi samostana proti koncu srednjega veka je bila dodeljena ljubljanski škofiji, ki je poleg dušnega pastirstva prevzela tudi sodne pravice. Gornji Grad je tako postal poletna rezidenca ljubljanskih škofov.

Prijazna vodička nas je popeljala po cerkvi in nato še v Muzej Štekel v bližini cerkve. Muzej je zakladnica več muzejskih zbirk, ki hranijo etnološke in tehnološke eksponate. Stolp Štekl je bil zgrajen leta 1578 kot obrambni in hkrati vhodni stolp v utrjen kompleks graščine v Gornjem Gradu. Danes je to še edini ohranjen del obrambnega obzidja, ki je konec 16. stoletja varovalo Gornji Grad pred turškimi vpadi. V pritličnem delu stolpa je galerija. Zgornje prostore krasijo štiri muzejske zbirke, ki hranijo predmete iz Gornjega Grada in okolice: etnološka zbirka, zbirka izumitelja Antona Jamnika, gornjegrajskega Leonarda da Vincija, ter zbirka fosilov in kamnin, v pritličju pa ostanek dvorca, ki je povezan s katedralo, so še verska zbirka, zbirka vizitk in nekrajevnih razglednic ter zbirka starih fotografij Gornjega Grada. 

Nizka megla z dežjem nas je spremljala ob prehodu iz cerkve v muzej. Mraz se je želel zariti v naše kosti. Gostoljubna vodička nas je pogostila z vročim čajem in kuhančkom, ob katerem so se prilegli domači piškoti naše gostiteljice. Veseli in klepetavi smo se vrnili na avtobus ter krenili do Spodnje Rečice, kjer smo imeli kosilo v gostišču Markl. Ob »kolinah« in pijači smo se segreli.

Že smo bili na poti proti Mozirskemu gaju, kjer smo občudovali kar 1,7 milijona božičnih lučk, ki se prepletajo v različne figure, v številnih barvah krasijo gredice, etnološke objekte in druge eksponate.  V naših srcih se je prebudil otrok, ki v božičnem času pričakuje nekaj lepega. Čarobnost je premagala slabo vreme.

V Maribor smo se vrnili ob 19.00.  Božične pesmi iz zvočnikov na avtobusu so popestrile veselo vzdušje in pot se je zazdela kar prekratka. Poslovili smo se z besedami: »Vidimo se na naslednjem izletu!«

Raziskovanje Slovenije je nikoli končana zgodba.  
Zapisala: Lidija Štrucl

7. november 2022 - Radio Maribor

U3ŽO je sodeloval v oddaji Radia Maribor Odkrivamo Maribor. Oddaja je bila izključno posvečena naši Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Sodelovali so: Zdenka Pašič, Jasna Dominko Baloh, 5 mentorjev naše univerze in 6 članov U3ŽO, udeležencev naših programov.

Oddaji lahko prisluhnete >> tukaj.

21. oktober 2022 - Strokovna ekskurzija: Odstiramo tančice preteklosti na celjskih zgodovinskih tleh

V okviru izobraževalnega programa, V ogledalu prostora in časa-spoznavajmo svoje mesto in domovino, smo se v petek, 21. 10. 2022, odpravili v knežje mesto Celje – Celeia. Kljub temu, da je mesto oddaljeno od Maribora okrog 60 km in se zdi, da ga zaradi bližine poznamo, nas na vsakem obisku tega mesta vedno znova nekaj preseneti. Tega so se zavedali tudi udeleženci ekskurzije, saj se jih je zbralo kar 60. Željni novih spoznanj smo po enourni prijetni vožnji z vlakom prispeli na naš cilj. Najprej smo se sprehodili skozi mesto do Pokrajinskega muzeja. Tu smo se razdelili v dve skupini in vodiči so nas odpeljali »na raziskovanje« po preteklosti mesta pred našim štetjem vse do rimskih časov v začetku našega štetja, kjer  smo si ogledali rimske izkopanine Mesto pod mestom v kleti Knežjega dvora. To je do sedaj največja predstavitev ostankov rimske Celeje »in situ«. Sprehodili smo se med starodavnimi zidovi. Izkopanine, ki so ostale pod zemljo, so predstavljene tako slikovito, da si je lahko predstavljati, kakšno je bilo mesto v rimskih časih. Obiskovalec se ob tem nehote zave, kako bogato zgodovinsko mesto je to.

Sledil je ogled stalne razstave Grofje Celjski v Knežjem dvoru, ki govori o vzponu in padcu na