Dogodki

Društvo

Dogodki

13. maj 2024: Umetnostno-zgodovinski sprehod po pokopališču Pobrežje

V ponedeljek, 13. maja so se naši udeleženci mudili na Pobrežju. Skupaj so se sprehodili čez obsežno območje pokopališča in si ogledali predel z najstarejšimi grobnicami neoklasicističnega sloga, poiskali primere nagrobnikov s simbolističnimi in secesijskimi elementi ter tiste z modernistično zasnovo in ob tem skušali odkriti povezavo s pokojnikom. Sprehod je vodila Mojca Štuhec, mentorica programa Umetnostna zgodovina.

Pokopališča so mesta spomina, ki se dotikajo individualnih življenjskih zgodb in so muzej na odprtem, ki odstirajo vpogled v našo kolektivno misel. So pa tudi prostori druženja in spletanja novih vezi med ljudmi.

Sprehod po osrednjem mestnem pokopališču nam ponuja kratek sprehod za sprostitev ali večurno raziskovanje. Pokopališče na Pobrežju je najstarejše delujoče v Mestni občini Maribor in je poslednji dom številnih znanih osebnosti, ki so svojim delovanjem na različnih področjih pustile močan pečat v mestu ob Dravi in širše. Mnogim med njimi, kot tudi nekaterim drugim posameznikom in njihovim družinam so v spomin bili postavljeni likovno izstopajoči nagrobni spomeniki.

>> Ogled fotografij


23. april 2024: Zdravje je doma v naročju narave

Člani Društva Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor-DOBA  so bili na strokovni ekskurziji v Cornusu, na ekološki kmetiji Frank-Ozmec v Ljutomeru in Moji  Biodeželi v Kogu. Na ekskurzijo so povabili  ga. Mišo Pušenjak, avtorico številnih knjig o vrtnarjenju.

V torek, 23. 4. 2024, so se člani Društva Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor-DOBA, ki ima sedež na Prešernovi 1 v Mariboru, odpravili na  ekskurzijo v okviru izobraževalnega programa   Okrasne rastline nas razveseljujejo. Na ekskurzijo so povabili ga. Mišo Pušenjak, ki je udeležencem že na sami poti odgovarjala na številna vprašanja v zvezi s sajenjem in vzdrževanjem vrta ter uničevanjem škodljivcev.

Pot jih je najprej vodila v Logarovce, kjer so si ogledali ekološko pridelavo sadik v podjetju Cornus.  Sprejel jih je lastnik in tehnolog  podjetja, Drago Belec. Ob sprehodu v proizvodnji  sadik,  je povedal, da njihove sadike niso gensko spremenjene, so brez virusov, bolezni in vrhunske kakovosti. Prilagojene so našim klimatskim razmeram in testirane v Sloveniji. »Z nakupom naših sadik podpirate domače slovensko gospodarstvo in slovenske družine.,« je zaključil g. Belec.

Naslednja destinacija je bila Turistične kmetije Frank-Ozmec v Ljutomeru, kjer so imeli kosilo. Hiša Ozmečevih stoji na začetku jeruzalemsko-ormoške vinske ceste. Obkroža jo čudovita narava s  petimi ribniki. Kmetija spada med okolju prijazne. Udeleženci izleta so imeli tudi pokušino domačega bučnega olja, ki so ga lahko  kupili.

Po vijugasti cesti sredi vinogradov so nadaljevali pot v Kog na  ekološko kmetijo Moja Biodežela, kjer se ukvarjajo s pridelavo in ročnim vlaganjem zelenjave za ozimnico po naročilu. Sprejel jih je ustanovitelj podjetja, Zvonko Pukšič, ki je povedal, da jih pri delu vodijo  spoznanja, da zdrava hrana in zdrave misli naredita življenje čudovito.

Na poti do Maribora je ga. Miša Pušenjak še odgovarjala na številna vprašanja. Udeleženci  so iz prve roke izvedeli veliko o ekološki pridelavi in ponudbi na našem trgu. Ga. Miša Pušenjak je s svojim živahnim načinom komunikacije tudi prispevala k prijetnemu vzdušju v avtobusu.

>> Ogled fotografij


12. april. 2024: »TRST JE NAŠ« - razstava Vincenta van Gogha in ogled mesta

V okviru programov Spoznavajmo naše mesto in domovino ter Umetnostne zgodovine na U3ŽO smo se tokrat na strokovno ekskurzijo odpravili v Trst. Turizem, zgodovina  in umetnost so neločljivo povezane, zato je mesto Trst,  mesto številnih kultur, danes prava turistična atrakcija. V Trstu, kjer je od nekdaj bilo doma veliko Slovencev, so ti močno vplivala na njegovo zgodovino - kulturo nasploh. Mesto v tem času gosti razstavo velikega slikarja Vincenta van Gogha.

Po hitri in mirni vožnji smo prispeli v Trst ob dogovorjenem času. Avtobus nas je odložil ob morju, v bližini Velikega trga, kjer nas je čakal lokalni vodič. Veliki trg  ali Trg enotnosti Italije  (Piazza Unita d’Italia) je  ena od najbolj  obiskanih turističnih točk v mestu. Ob trgu stojijo številne znamenite zgradbe. Tu je Občinska palača, ki v celoti gleda na morje, na njej je stolp z uro in zvonom. Ob straneh  stojijo še druge palače, ki spadajo med najlepše v mestu: Palača Modello, Stratti, v pritličju obratuje znamenita kavarna Degli Specchi,  Vladna palača na desni strani ter Pitteri, ki je najstarejša in nikoli ni bila porušena. V njeni notranjosti so čudovite freske. Tu sta še  Palača Vanoli in Lloyd na levi.  Na trgu pred Občinsko palačo največ pozornosti privlači  Fontana štirih celin,  nekateri jo imenujejo tudi Mazzolenijeva fontana po njenem avtorju Giovanni Domenico Mazzoleni.  

Vodič nas je z velikega trga peljal na Borzni trg (Piazza della Borsa). Trg je dobil ime po  stavbi v slogu grškega templja iz leta 1806, v kateri je bila nekoč borza, danes pa je tam gospodarska zbornica. Borzni trg ima obliko trikotnika in je eden glavnih trgov v Trstu.  Najstarejši element na trgu je steber s kipom cesarja Leopolda I. Habsburškega in je nastal v počastitev cesarjevega obiska v mestu  leta 1660. Posebej za novi trg pa je leta 1755 nastal Neptunov vodnjak, ki si ga je omislil Giovanni Battista Mazzoleni. Na Borznem trgu stuji tudi slikovita stavba  v secesijskem slogu, katere arhitekt je Maks Fabiani.

 Veliki kanal je danes priljubljena fotogenična in turistična destinacija v Trstu. Ob Velikem kanalu najdemo številne restavracije, kavarne in trgovine, ki ustvarjajo živahno tržaško vzdušje. Preko Velikega kanala segajo trije mostovi, eden od njiju se imenuje Ponte Rosso. most je bil nekoč rdeče barve; zaradi njega so pred okrog pol stoletja ta nakupovalni raj imenovali »Ponterosso«. Na mostu je spomenik slavnega pisatelja Jamesa Joyce-a, ki je v Trstu živel nekaj let.

Ortodoksna Cerkve Svetega Spiridiona, ki smo si jo ogledali,  priča o tem, da je Trst križišče več kultur.

Ob mostu, na Trgu Ponterossu, stoji zanimiv spomenik, trimetrski tolar, s profilom cesarice Marije Terezije Avstrijske. Z orjaškim tolarjem želijo izraziti spoštovanje cesarici, ki je Trst spremenila v vrata srednje Evrope, njene reforme pa so mesto prenesle v moderno dobo in mu zagotovile gospodarski uspeh in blaginjo. Spomenik je prava turistična atrakcija.

Sonce je močno pripekalo in bil je čas za cappuccino in osvežitev. Iz bližnjih lokalov je zadišalo po kavi, prilegel pa se je tudi sladoled, za katerega vemo, da so v Italiji pravi mojstri. 

Vodič nas je nato spremljal do Muzeja Revoltella, galerije moderne umetnosti, kjer smo si ogledali  razstavo umetniških del Vincenta Van Gogha, največjega nizozemskega slikarja,  po Rembrandtu.  Enkratno doživetje ob umetninah velikega postimpresionista, ki s svojimi deli kljubuje času, nam je dalo misliti o življenju človeka umetnika, ki se je po  nesrečni usodi  dvignil v višave nesmrtnosti.

Avtobus nas je čakal ob regionalni cesti v bližini Pomola Audace. Morje se je bleščalo v vsem svojem sijaju,  ladje in ladjice so čakale potnikov, da odplujejo na širno morje, mi pa smo se posedli v avtobus. Polni vtisov smo zapustili slikovito mesto in krenili proti Divači, kjer smo imeli pozno kosilo.

»Trst je naš«, v njem je še ostalo veliko, česar nismo videli in o čem nismo spregovorili, zato se bomo še vrnili.

>> Ogled fotografij


15. april 2024: Nepremičnine od A do Ž

V ponedeljek, 15. aprila 2024 je naše društvo gostilo predavanje na temo nepremičnin, ki ga je izvedla gospa Sonja Gračanić, uni. dipl. ing. gradb., sodna izvedenka in cenilka, pooblaščena ocenjevalka vrednosti in imetnica ameriške licence za ocenjevalca  nepremičnin ASA, ki se je pri svojem delu ukvarjala  z novogradnjami, upravljanjem in vzdrževanjem s stanovanjskim fondom, z ocenjevanjem nepremičnin in zavarovanjem hipotekarnih posojil v banki, zadnjih 30 let pa tudi kot predavateljica v strokovnih združenjih ocenjevalcev nepremičnin SIR in sodnih cenilcev in izvedencev SICGRAS.

Na predavanju nas je gospa Gračanić opozorila na različne davke, ki jih je potrebno plačati pri nakupu, prodaji ali dedovanju nepremičnine. Dotaknili smo se tudi različnih vrednosti, ki jih lahko ima nepremičnina in so vse pravilne. Pogovarjali smo se o tem, ali je smiselno stanovanje prenoviti ali raje prodati in kupiti novo. Predavateljica se je dotaknila teme, na katero v tem starostnem obdobju pogosto pomislimo: Ali se naj preselimo v manjše stanovanje in hišo prodamo? Dala nam je nekaj koristnih napotkov, kako se ločiti od spominov, ki smo jih nabrali tekom let.

Na predavanju se je porodilo kar nekaj vprašanj, na katera gospa Gračanić ni utegnila v celoti odgovoriti. Prepričani smo, da se bomo kmalu spet srečali in se kakšnega področja nepremičnin bolj detajlno dotaknili, da ugodimo željam in zanimanju naših udeležencev. O dodatnem predavanju na to temo boste pravočasno obveščeni.

>> Ogled fotografij


5. april 2024: Predavanje o angleških vrtovih

Ga. Jelk Samec nam je na predavanju v petek, 5.4.2024 predstavila nekaj najlepših angleških vrtov, ki se nahajajo ob starih dvorcih in so kulturna dediščina.

Angleški vrtovi so se razvili v 18. stol. v Angliji kot upor prej veljavnim arhitekturnim modelom vrta, ki so imeli pravokotne oblike, drevesa in kipe.

Novonastali vrtovi so dobili naraven videz in se zlivajo z naravnim okoljem. V njem prevladujejo enoletnice, trajnice, grmovnice, drevesa in travne površine. Za popestritev pa so dodani še umetniški okrasni elementi in vodni motivi.


15. marec 2024: Po zgodovinskih in umetniških poteh  Velenja, Šoštanja in Topolšice

Saleška dolina, imenovana tudi dolina gradov,  je za popotnike in turiste zanimiva destinacija, saj je njena zgodovina pestra in nikoli dokončana zgodba. Zato smo za cilj naše strokovne ekskurzije izbrali mesto Velenje, Šoštanj in Topolšico.

V hladnem sončnem jutru smo posedli v avtobus in strokovna ekskurzija se je pričela. Prepustili smo se našim organizatorkam ekskurzije Marti Otič, Lidiji Štrucl in Mojci Štuhec. Naš prvi  cilj je bilo Velenje. Vožnja je ob klepetu hitro minila in že smo zagledali Velenjski grad,  ponosno dvigajoč se nad mestom. Od vznožja hriba smo se po stopnicah povzpeli do gradu. Pričakal nas je popolnoma obnovljen grad. V njem se nahajajo številne zbirke Muzeja Velenje: zbirka baročne umetnosti, stara gostilna in stara trgovina iz 1930, v nekdanji konjušnici hranijo ostanke mastodonta, najdene v neposredni bližini Velenja. Izredno bogata je  stalna zbirka sodobne slovenske umetnosti Gorenje, stalna postavitev kiparja Cirila Cesarja, razstava  afriških predmetov, ki sta jih zbrala Čeh František Foit in njegova žena na 23-letnem bivanju v Afriki. Tu je še razstava o drugi svetovni vojni  v Saleški dolini in o povojnem razvoju mesta Velenja, mesto, ki so mu rekli čudež …

Po ogledu  Muzeja Velenje smo se z gradu spustili v mestno jedro in se ustavili na velikem Titovem trgu. Prostran, urbanistično in likovno zasnovan Titov trg, obdajajo sodobno zasnovane stanovanjske zgradbe, ki  naj bi imele »čim več zraka, čim več sonca« in  moderne javne ustanove: Galerija Velenje, Dom kulture, Delavska univerzo in Delavski klub, občinska stavba, hotel in uprava rudnika, med njimi pa stojijo spomeniki priznanih slovenskih pa tudi jugoslovanskih  umetnikov. Titov kip v Velenju je spomenik maršalu Josipu Brozu - Titu na Titovem trgu, glavnem trgu v mestu. Po naročilu skupščine Občine Velenje je kipar Antun Augustinčić ustvaril ta spomenik v nadnaravni velikosti. Kip Josipa Broza Tita nas je  nostalgično spomnil tovarištva in naše mladosti.

Na Titovem trgu stoji Galerija Velenje. Čeprav je bil ogled razstave Stojana Špegla z naslovom V ogledalu,  neobvezen, smo si jo ogledali vsi udeleženci ekskurzije. Slikar, priznan velenjski likovni umetnik, Stojan Špegl, nas je osebno nagovoril in  popeljal v svoj svet vizualnih podob.

Pekoče sonce in utrujenost sta zahtevala svoje, sprostitev ob zasluženi kavici ali osvežilnem napitku. In že smo nadaljevali pot proti Šoštanju. Na avtobusu smo prisluhnili verzom slovenskega pesnika Karla Destovnika Kajuha, ki je se je rodil v tem kraju in v bližini  kot partizan v drugi svetovni vojni, izgubil  življenje. »Samo en cvet, en češnjev cvet, dehteč in bel odlomi, moja draga!«  je mlad pesnik hrepenel po ljubezni in svobodi.   

Muzej usnjarstva na Slovenskem v Šoštanju je nastal na tradiciji usnjarstva in usnjarskega obrata z ustanovno letnico 1788. Ustanovila ga je družina Vošnjak, katere usnjarska tradicija sega vse tja do 16. stoletja Muzej je vreden ogleda, saj je predelava usnja  bila na Slovenskem skozi stoletja. pomembna obrt, ki je vrhunec dosegla v prvi polovici 20. stoletja, nato pa je v drugi skupaj z večino usnjarskih objektov propadla. V muzeju so razstavljeni  najpomembnejši stroji in naprave za predelavo kož v usnje, predstavljeno je življenje nekdanjih usnjarskih delavcev in lastnikov. Spoznali smo razvoj usnjarske obrti v veleindustrijo, ki je imela vpliv na družbeni in demografski razvoj prebivalstva. Po drugi svetovni vojni so jugoslovanske oblasti tovarno zaplenile in nacionalizirale, v kasnejših letih je tovarna pod imenom Tovarna usnja Šoštanj zaradi neugodne gospodarske konjunkture počasi nazadovala in leta 1999, po 211 letih, prenehala delovati.

 V nekaj kilometrov oddaljeni Topolšici smo si ogledali še spominsko sobo, kjer je 9. maja  1945 generalpolkovnik Alexander Löhr, poveljnik nemške armade E, položil orožje in podpisal eno izmed štirih delnih vdaj nemške vojske. Zato je ime Topolšica odmevalo  po vsem svetu. 

Sledilo je še obilno kosilo in kozarček v okolici Topolšice ter vožnja proti Mariboru.

Naša ekskurzija se je bližala h koncu. Na poti še ni bilo časa za urejanje  slik in novih informacij o videnem, saj je bilo vsega veliko … Klepet na avtobusu je izdajal, da so bili udeleženci dobro razpoloženi in že so spraševali, kam nas bo vodila naslednja ekskurzija.

>> Ogled fotografij


23.  februar  2024: Zagreb, čudovita prestolnica Hrvaške

Tokrat nas je pot popeljala v Zagreb, glavno mesto Hrvaške. Zanj smo se odločili, saj smo imeli izjemno priložnost, da si poleg kulturno-zgodovinskih znamenitosti ogledamo likovno razstavo največjega hrvaškega kiparja, svetovnega slovesa, Ivana Meštrovića. Za popoln doživljaj smo izlet planirali z Mojco Štuhec, umetnostno zgodovinarko in mentorico na naši Univerzi.

Na dan odhoda je vreme kazalo svoj kisel obraz, jutro je bilo oblačno in hladno, kar pa ni vplivalo na prijetno vzdušje v avtobusu. Čas vožnje do Zagreba smo na poti podaljšali s postankom za kavico in malico. Zagreb nas je pričakal, kot se za glavno in največje mesto Republike Hrvaške spodobi, s številnimi znamenitostmi in izjemnimi kulturnimi dogodki. Avtobus nas je odložil pred Stolnico, ki pa žal zaradi obnove ni bila odprta za oglede. Ker smo imeli še nekaj časa, smo se sprehodili po tržnici in uživali ob slikovitem cvetju, ki so ga ponujale stojnice. Cvetje in rdeči senčniki so dajali občutek, kot da je pomlad že prišla v Zagreb.

Počasi smo se sprehodili do Klovićevih dvorov, kjer smo si pod strokovnim vodstvom ogledali pregledno razstava največjega hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića. V treh etažah galerije je bilo na ogled več kot 200 del, med katerimi so tako reprezentativna kot manj znana ali popolnoma neznana dela, ki so prispela tudi iz ZDA, Velike Britanije, Italije, Avstrije, Srbije in Slovenije.

Polni vtisov in vedenj o velikem umetniku smo nadaljevali našo strokovno ekskurzijo. Pred galerijo nas je po ogledu že čakala  lokalna vodička  Marjeta Trkman Kravar, Slovenka, živeča v Zagrebu,  ki nas je popeljala na ogled Zagreba. Center mesta sestavljata Gornji in Donji grad, ki sta zgodovinska bisera glavnega mesta Hrvaške. Gornji grad je najožje in najstarejše mestno jedro Zagreba. Glavni, najpomembnejši trg Gornjega grada v Zagrebu je Trg svetega Marka. Ta trg je bil včasih namenjen trgovanju, danes pa je politični epicenter Republike Hrvaške. Ob obisku trga svetega Marka smo lahko videli hrvaški sabor (parlament), mestno skupščino in  stavbe državne vlade. Najbolj znan, največji in glavni trg (celotnega Zagreba) je Trg bana Jelačića, ki je glavni del cone za pešce mestnega jedra.  

Sprehodili smo se tudi po glavni ulici Ilici, ki je ena najdaljših ulic v Zagrebu na Hrvaškem. Živahna ulica je dom številnih trgovin in kulturnih znamenitosti in se razteza skozi večji del severozahodnega dela mesta, od Trga bana Jelačića v središču mesta proti zahodu do četrti Vrapče. Ulica je dolga 5,6 km, zaradi česar je tretja najdaljša ulica v mestu, po kateri vozi tramvaj, ob njej pa so številne trgovine in lokali.

Ekskurzijo smo zaključili v znani zagrebški pivnici, kjer smo imeli pozno  kosilo, nato pa je sledil sprehod do avtobusa, ki nas je čakal na železniški postaji. Na tej poti nas je še gospa Marjeta Trkman Kravar opozorila na številne eminentne zgradbe.

Utrujeni smo prispeli do avtobusa. Na poti do Maribora smo si ob sproščenem klepetu izmenjali vtise in ugotavljali, da je Zagreb velemesto, za katerega spoznavanje je potrebno veliko časa.

Naslednja strokovna ekskurzija bo 15. marca. Pot pa nas bo vodila v Velenje in Šoštanj.

>> Ogled fotografij


14. februar 2024: Medgeneracijsko sodelovanje v okviru programa 'Ko spregovori literarno besedilo'

Na valentinovo, 14. 2. 2024, smo se člani izobraževalnega programa Ko spregovori literarno besedilo, v okviru medgeneracijskega sodelovanja srečali z učenci na Osnovni šoli Franceta Prešerna v Mariboru. Tema našega literarnega sodelovanja je bil William Shakespeare in njegova tragedija Romeo in Julija. 

Učenci so nam najprej pripravili predstavitev življenja in dela tega velikega ustvarjalca in odigrali odlomek iz Romea in Julije. Pretresljiva zgodba o dveh zaljubljenih, ki po spletu okoliščin tragično končata, je priča časa, v katerem se dogaja,  hkrati pa nas uči o tem, kako težko se človek otrese stereotipov, saj je ta tragedija v sodobnem času aktualizirana na tisoč in en način. Tema ene najbolj znanih Shakespearovih tragedij je večna, vedno aktualna.

V pogovoru so se prepletale misli nas, starejših, in učencev. Iz povedanega je bilo razbrati, da je svoboda odločanja o svojem življenju tisto, kar je človek od nekdaj želel in želi tudi danes in da ljubezen ne pozna meja.

 Melisa iz 9. razreda je razmišljala tako: »Dandanes si moramo vsak dan nadeti masko. Toda  jaz si želim svobode v vsem, v ljubezni in v svojem življenju, saj je to življenje moje življenje.«

Čas je prehitro tekel, Shakespearovi junaki nam pripovedujejo, nas učijo ter v nas vzbujajo številne misli, o katerih bi se lahko pogovarjali ure in ure.

Med osnovnošolci smo preživeli prijetne urice. Veselimo se naslednjega srečanja.

>> Ogled fotografij


5. februar 2024: Kulturni  dogodek v okviru slovenskega kulturnega praznika - »Kultura, bogastvo tretjega življenjskega obdobja«

V ponedeljek, 5. februarja 2024 smo člani Društva univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor gostili izjemnega evropskega intelektualca pisatelja, pesnika, esejista in filozofa Petra Kovačiča Peršina. Spregovoril nam je o Prešernu in aktualnosti njegovih pesmi ter o svojem delu Etos prihodnosti.

Glazerjeva dvorana se je napolnila in med obiskovalci je bilo videti številne znane obraze mesta Maribora. Med poslušalci so bili tudi učenci Osnovne šole Franceta Prešerna Maribor, ki jih je pripeljala Metka Pelicon, profesorica slovenščine na šoli.

Kulturni dogodek se je pričel s Himno, ki so jo instrumentalno in vokalno izvedli učenci Osnovne šole Franceta Prešerna Maribor pod vodstvom mentorice Metke Kuraj, glasbene pedagoginje na šoli.

V uvodu je predsednica Društva Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor, dr. Zdenka Pašić, pozdravila navzoče ter povedala nekaj besed o društvu, ki se trudi, da bi starejši mesta Maribora pridobivali znanja, ki jih želijo in potrebujejo, da bi čim dlje ostali samostojni. Ne samo skrb za fizično zdravje, ampak je bogastvo zrelih let kultura, ki plemeniti duha v vseh obdobjih človekovega življenja.

Predsednica je k besedi povabila tudi go. Liljano Zorko, vodjo Sektorja za zdravstvo in socialno varstvo Mestne občine Maribor  in mag. Dunjo Legat, direktorico Univerzitetne študijske knjižnice, ki je v svojem nagovoru povedala, da je vesela sodelovanja z Društvom Univerza za tretje življenjsko obdobje Maribor in da želi sodelovanje še razširiti.

Po uvodnem delu in predstavitvi pa je spregovoril  osrednji gost našega kulturnega dogodka Peter Kovačič Peršin, ki je izjemen evropski intelektualec, pisatelj, pesnik, esejist in filozof. Za svoje vsestransko delo je prejel leta 2011 visoko državno odlikovanje zlati venec za zasluge, s katerim ga je odlikoval takratni predsednik republike Slovenije dr. Danilo Türk.

Peter Kovačič Peršin je avtor številnih esejev in književnih besedil, pa tudi pesmi, v katerih se v izbrani poetični besedi dotakne – na poti v svojo notranjost – najglobljih vprašanji človekovega bivanja: od kod sem, zakaj sem na svetu, in kam je usmerjen moj življenjski korak. V svojih delih spregovori tudi o položaju naroda in slovenstva. Je velik poznavalec dr. Franceta Prešerna, o katerem nam je na srečanju tudi spregovoril.  V predstavitvi je povedal, da Prešerna sprejemamo kot utemeljitelja slovenske visoke poezije, a njegov pomen je bistveno večji v sporočilnosti njegove poezije. To dokazuje že samo dejstvo, da je v času najhujših bojev med NOB  leta 1944 ob 100-letnici nastanka Zdravljice Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko izdal faksimile prve izdaje in smo leta 1989 sprejeli njeno besedilo za državno himno samostojne Republike Slovenije. V Krstu pri  Savici pa je podal naš prvi narodni program, ko je zapisal, da je prihodnost slovenskega naroda v naslonitvi na slovansko vzajemnost in kaj je temelj naše suverenosti. To je izrazil v verzih: 

Največ sveta otrokom sliši Slave,

tja bomo našli pot,

kjer nje sinovi

si prosti voljo vero in postave.

Ob tem pa je kot eno glavnih tem Krsta analiziral tudi vprašanje krščanstva kot zgodovinskega pojava in kot osebne vere. Da so vse te teme danes prav tako aktualne, kot so bile v Prešernovem času, so bile besede, s katerimi je naš gost zaključil prvi del predstavitve.

V nadaljevanju srečanja se je z gostom pogovarjal Reher Srečko, profesor slovenščine in član Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor.  Osredotočila sta se na  knjigo Etos prihodnosti, ki jo je naš gost posvetil spominu na Hansa Künga, avtorja projekta svetovni etos. Švicarski filozof in teolog je zasnoval koncept univerzalnega etosa, premišljen načrt, ki bi bil sprejemljiv za vse človeštvo in svetovne religije ter bi učinkoval kot stvarni izhod iz sedanje civilizacijske krize.

Temeljni problem sodobne misli, predvideva Peter Kovačič Peršin, je ta, da ne more dati zadovoljivega odgovora na vprašanje, kaj je človek. Misleci različnih idejnih usmeritev se jasno zavedajo, da je od vizije človeka in njegovega položaja v svetu odvisno, kako človek biva, kako se uresničuje kot družbeno bitje in kakšna bo njegova prihodnost. Vse preveč je takih, ki človeka razumejo le kot posebno obliko biološko-tehnološkega obstajanja, ne pa kot bitja svobode in razvojne odprtosti. Čedalje bolj očitna je dehumanizacija človeka. Temna plat sodobne zgodovine zato zahteva novo in celovito videnje človeka, če želi, da bo ta preživel in še obstajal.

Peter Kovačič Peršin je eden poslednjih velikih humanistov v slovenski filozofiji. V njegovih besedah se čuti strah in skrb za prihodnost človeštva, saj sodobni svet deluje proti človeku,  ko se dela nevednega ob vprašanju, kako bodo preživeli naslednji rodovi, kako bo preživela slovenska družba.  

Kulturni dogodek so v programu medgeneracijskega sodelovanja z glasbenimi točkami obogatili učenci Osnovne šole Franceta Prešerna Maribor z mentorico Metko Kuraj,  za literarni užitek pa je poskrbela Alenka Regoršek, članica Društva Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor, ki je z izjemnim občutkom za umetniško besedo recitirala Zdravljico, Pevcu in odlomek iz Krsta pri Savici.

>> Ogled fotografij


26. januar 2024: ŠOLSTVO V MARIBORU DO II. SVETOVNE VOJNE IN RAZVOJ VINOGRADNIŠTVA TER VINARSTVA NA ŠTAJERSKEM  

Prvi del predavanja: Šolstvo v Mariboru do II. svetovne vojne

V sončnem dopoldnevu smo se ob 10.15 zbirali pred Osnovno šolo Franceta Prešerna na Žolgarjevi 2 v Mariboru, kjer smo imeli v okviru programa Spoznavajmo svoje mesto in domovino predavanje o razvoju šolstva v Mariboru. Ob 10.30 smo že sedeli v svetli šolski knjižnici. V uvodu nas je pozdravila ga. Marta Otič, ki je upokojena ravnateljica te šole. Pevski zbor Malčki palčki,  pod vodstvom učiteljice Milene Zaner,  nam je  za dobrodošlico zapel nekaj otroških pesmi.

Pa smo krenili na pot zgodovine šolstva v Mariboru. Predavatelj mag. Jure Maček, arhivist v Pokrajinskem arhivu Maribor, je s slikovnim gradivom, ki ga hrani pokrajinski arhiv  Maribor, popestril  izbrano temo.

Predavanje je segalo v 15. stoletje pa do začetka druge svetovne vojne. Predstavljene so bile najpomembnejše stavbe v mestnem središču, v katerih se je ali se še vedno odvija proces izobraževanja.  Predavatelj  jih je postavil v kontekst ključnih prelomnic v razvoju šolskega sistema. Izpostavil je nemški značaj šolstva v Mariboru, začetke slovenizacije šolstva po letu 1918 ter Maribor kot center naprednih pedagoških gibanj v letih pred drugo svetovno vojno.

Na sprehodu po zgodovini izobraževanja slovenskih otrok je bilo veliko prelomnic, še posebej leto 1869, ko je avstrijski osnovnošolski zakon odpravil delitev šol, ki ga je uvedla leta 1774 Marija Terezija, na trivialke, normalne in glavne šole. 1781. je bila v Mariboru ustanovljena glavna šola, ki sprejme dečke in deklice in je bila na Slomškovem trgu. 1850 je bila ustanovljena gimnazija, leta 1869 je bilo uzakonjeno, da morajo vsi otroci obiskovati osnovno/ljudsko šolo z določenim minimalnim programom. Ljudske šole je bilo potrebno ustanoviti povsod, kjer je bilo vsaj 40 otrok. Uvede se osemletno šolanje od 6. do 14. leta. Ustanovljene so bile meščanske šole kot tudi gimnazije. Tako je letnica 1869 pomembna zato, ker pride do hitre rasti šol v Mariboru in okolici.

 Mag. Jure Maček je v vsebino predavanja vložil veliko znanja, truda in časa, zato je bilo predavanje   nazorno in pregledno.

Zgodovino zgradbe in ogled le-te, v kateri se nahaja Osnovna šola Franceta Prešerna Maribor,  sta nam v nadaljevanju  predstavili učenki šole z mentorico Mirjano Colnarič, profesorico  zgodovine in geografije. 

V zgradbi, v kateri je danes Osnovna šola Franceta Prešerna, se je januarja 1937 začel redni šolski pouk. Šola je bila zgrajena v rekordnem času. Načrt zanjo je naredil arhitekt Jaroslav Černigoj (1905-1989), ki je bil takrat najmlajši arhitekt v Evropi, učenec Jožeta Plečnika. Šola je bila postavljena v obliki črke A in je bila v bistvu grajena kot spomenik Aleksandru Karadjordjeviću. Ob otvoritvi je veljala za najlepšo šolo v Evropi. V kasnejših letih je doživljala številne spremembe. Spada med objekte, ki so vpisani v register slovenske arhitekturne dediščine in pod pokroviteljstvo UNESCA.

 Pred odhodom so nam na šoli pripravili še malico, da smo se lahko okrepčali in krenili na drugo destinacijo našega raziskovanja šolstva v Mariboru, na posestvo Meranovo – Univerzitetni kmetijski center.

V drugem delu  sta nam člana U3ŽO, Boris Zemljič in Jože Protner, magister vinarstva, predstavila posestvo Meranovo – zibelko sodobnega štajerskega vinogradništva.

Po zaviti cesti smo se z vznožja Pohorja dvignili  nad Maribor, kjer na sončni legi, od koder je čudovit razgled na mesto in okolico, stoji posestvo Meranovo.

Na teh znamenitih legah je že leta 1822 žlahtne sorte vinske trte zasadil nadvojvoda Janez, vnuk cesarice Marije Terezije.  Življenje nadvojvoda Janeza je bilo močno povezano z naravo, na katero je bil vezan že iz otroštva. O tem govorijo tudi naslednje  besede, ki jih je  zapisal v svoj dnevnik leta 1811 in kažejo njegovo posebno nagnjenje do narave, pokrajine, njune lepote in njunih sadov. To ljubezen je izrazil tudi na posestvu na »Prinčevem vrhu« nad Limbušem, danes imenovanem Meranovo:

»Bog obvarji to božansko deželo, sem si mislil, v tvojih rokah sta mir in sreča te mile pokrajine. Z lepoto si jo zaznamoval in vanjo naselil dobre ljudi…«

Pred spomenikom nadvojvode Janeza nam je Boris Zemljič pripovedoval o pomenu posestva za slovensko vinarstvo. V spominski sobo, po katere stenah  visijo umetniška dela, ki  prikazujejo nadvojvodo Janeza, pa sta Boris Zemljič in Jože Protner  povedala še veliko zanimivosti o življenju in delu nadvojvode Janeza, ki je bil vsestranski, saj je ustanovil tudi Štajersko hranilnico, Grawe in številne kmetijske družbe, tako tudi prvo vinogradniško šolo  v Hrastju. Bil je idejni vodja za železnico Dunaj – Trst.

Boris Zemljič, izjemen poznavalec zgodovine Meranovega in nadvojvode Janeza, nas je s svojim zanimivim prpovedovanjem popeljal skozi  dvestoletno tradicijo gojenja vinske trte na posestvu Meranovo. Boris Zemljič je svoje poznavanje potrdil še s predstavitvijo vin v vinski kleti, kamor smo se po ogledu posestva tudi odpravili.  Pokušina žlahtne kapljice je potekala, kot se zanjo spodobi. Vino je vzbudilo v nas apetit in komaj smo čakali na kosilo, ki so nam ga pripravili v Okrepčevalnici Meranovo.

Dan smo zaključili v prijetnem druženju. Domov smo se odpravili dobre volje, pa ne samo zaradi kapljice, ampak tudi zaradi prijetnega druženja. Zdelo se nam je, da se je ustavil čas, v katerem ni bilo prostora za vsakodnevne težave.


15. december 2023: Po poteh zgodovine in božične pravljice na avstrijskem Koroškem

V petek, 15. 12.  2023 smo se podali na pot v jutranjih urah in po Dravski dolini prestopili mejo na Viču pri Dravogradu. 

Avstrijska Koroška se v decembru spremeni v božično pravljico, saj ga ni kraja, kjer ne bi zasvetilo na tisoče lučk, ki dajejo prazničnemu vzdušju poseben čar. Med številno ponudbo smo za našo strokovno ekskurzijo izbrali obisk Gospe Svete na Gosposvetskem polju in božični Celovec. Spoznavali bomo zgodovino avstrijske Koroške in skozi tančico zimske pravljice občutili pravljično vzdušje sedanjosti.

Gosposvetsko polje je prava zakladnica zgodovine Koroške. Prva taka znamenitost je VOJVODSKI PRESTOL, katerega 10 do 12 kamnov izhaja iz ruševin rimskega mesta Virunum. Karantanski vojvodski prestol je odigral pomembno vlogo pri obredu ustoličevanja vladarjev vojvodine Karantanije. Vojvodski prestol je bil prvič omenjen leta 1161 kot »sedes Karinthani ducatus«, ob priliki ustoličevanja vojvode

Romarsko središče GOSPA SVETA je pomembno romarsko središče za celotno območje Alpe-Jadrana. Cilj romanja je svetišče Gospe Svete in cerkev pri Krnskem gradu (Karnburg), ki je znan kot stara prestolnica vojvodine Koroške. Obe stavbi izhajata iz obdobja ustanovitve škofije v 8. stoletju. Poznogotska oblike katedrale Gospe Svete sega v začetek 15. stoletja, medtem ko je današnji videz dobila po požaru leta 1669, ko so jo obnovili. Od nekdaj pa je bila zatočišče ljudem.   

Pravljični  ADVENTNI CELOVEC

Obisk tega mesta je bilo enkratno doživetje. Celovec je zgodovinsko, kulturno in politično središče Slovencev na Koroškem in je bilo sredi 19. stoletja vseslovensko versko-kulturno središče, kjer so negovali slovenski jezik. Lokalna vodička nas je popeljala po mestnih ulicah in nam predstavila najznamenitejše stavbe mestnega jedra. Obiskali smo deželno hišo, kjer smo lahko videli knežji kamen. 

Počasi se je stemnilo, na tisoče lučk je razsvetlilo božični sejem in ulice v mestu. Nekaj časa smo še imeli za sprehod po tem pravljičnem prizorišču, ki privablja obiskovalce od blizu in daleč.  Sejemske hišice so bile okrašene s prazničnimi lučkami in zelenjem. V njih smo našli bogato ponudbo tradicionalnih božičnih dobrot, kot so pečeni kostanji, medenjaki, vroča čokolada, božični kruh in številne druge izdelke, primerne za darila in spomin.

Bilo je zelo lepo. Ker sta Lidija in Marta zboleli, sta nas vodila Boris in Srečko, ki sta se zelo potrudila pri vodenju programa, ki sta ga pripravili Marta in Lidija.


28. november 2023: Delavnica »Za večjo varnost v cestnem prometu za starejše udeležence v prometu«

V torek, 28. novembra 2023 so nas obiskali strokovnjaki z Agencije RS za varnost v prometu in nam na delavnici »Za večjo varnost v cestnem prometu za starejše udeležence v prometu« predstavili, s ciljem povečanja prometne varnosti, tudi pogoste napake voznikov in najpogostejša tveganja za nastanek metnih nesreč. Nova znanja, ki smo jih usvojili, nam bodo pomagala pri vsakodnevni vožnji po naših cestah.


10. november 2023: Strokovna ekskurzija - Drava in čas, ki teče po ptujskih zgodovinskih poteh

Na drugo ekskurzijo v tem šolskem letu smo se člani Društva Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor odpravili na Ptuj. Za izlet se je odločilo 39 članov. Naše prevozno sredstvo je bil vlak. Mesto Ptuj je od Maribora oddaljeno le okoli 20 km, to pa še ne pomeni, da ga poznamo, saj je njegova zgodovina tako pestra, da popotnika vedno znova preseneti. Zato je vračanje na Ptuj tradicija vseh tistih, ki so ga enkrat že obiskali.

V petek, 10. 11.  2023, smo se dobili v avli železniške postaje v Mariboru. Med nami ni bilo nikogar, ki še ni bil na Ptuju Na ekskurzijo smo se odpeljali z  vlakom. Enourna vožnja nam je nudila zavetje pred slabim vremenom in nas ravno prav ogrela za brezbrižno klepetanje, ko smo že prispeli na Ptuj. Že iz vlaka se nam je mesto prikazalo v svoji običajni podobi, z gradom nad njim in starim delom mesta ob vznožju in Dravo, ki brezbrižna teče mimo mesta, ne glede na to, kaj se v njem dogaja. Ker smo bili kar zgodnji, sta  nam  kavica in rogljiček v bližnji kavarni krajšala čas do prihoda vodičke.

Po mestnem jedru nas je  popeljala lokalna vodička. Najstarejše mesto v Sloveniji je skozi njene besede stopalo v naše misli in predstave o Rimljanih, trgovcih na Jantarski poti, Judih, Frankih, Turkih, celo Sulejman veličastni je bil na tem ozemlju, so deževen dan spremenile v dan, v katerem je kraljevala zgodovina.  

Mestno jedro je s svojimi  zgradbami zakladnica arhitekture: cerkev svetega Jurija, Dominikanski samostan, Minoritski samostan, Mestna hiša, Mestno gledališče, Stara oz. Pirichova usnjarna, Mestni stolp, Orfejev spomenik … so priče  časa, ki je tekel po ptujskih zgodovinskih poteh.    

Sprehod po ozkih ulicah nas je pripeljal do vznožja griča, na katerem že stoletja stoji Ptujski grad. Vzpon po stopnicah in že smo se znašli v objemu enega od najimenitnejših gradov v Sloveniji. Arheološke najdbe so pokazale, da so se prvi prebivalci zatekli na Grajski grič ob zaključku kamene oziroma na začetku bakrene dobe. Najstarejši arhivski vir, ki pripoveduje o Ptujskem gradu, je zapis kronista, salzburškega nadškofa Konrada I., ki piše, da je dal grad pozidati na mestu starega, že davno porušenega gradu. Torej je na Grajskem griču že pred 12. stoletjem  stal zidan grad. Bogato opremljene sobane s številnimi umetniškimi deli kažejo na to, da je tukaj nekoč živela gospoda. V gradu je razstavljena tudi zbirka  najstarejših glasbil, vsekakor pa so ob vhodu v grad našle svoj prostor kurent in druge tradicionalne maske z Dravskega polja. Pogled z gradu nas je popeljal nad opečnate strehe in tlakovane ulice najstarejšega slovenskega mesta vse do Drave in Dravskega polja. Z gradu smo se spustili zopet v mestno jedro.

Grozdje je že kar nekaj časa pobrano in njegov sok se bo naslednji dan na martinovo spremenil v vino, zato je bil obisk Vinske kleti Ptuj neizbežen, saj spada k železnemu repertuarju programa obiska mesta Ptuja.  Ob vstopu  smo zagledali velikanske sode, ki so polnili staro obokano klet. Gostu se kar porodi vprašanje, kako so lahko izdelali tako velike sode, kaj je danes v njih, zakaj ne vino. Skrivnosti, ki jih nosi v sebi najstarejša vinska klet na Slovenskem so sestavni del bogate tradicije ptujskega vinarstva. Vodička nam je povedala, da njeni začetki segajo v leto 1239, ko so minoriti pod samostanom postavili vinsko klet. Poleg bogate zbirke arhivskih vin, Vinska klet Ptuj hrani tudi poseben vinski zaklad – Zlato trto iz leta 1917, ki velja za najstarejše slovensko vino. Ob izjemnih arhivskih letnikih je Vinska  klet Ptuj danes prepoznavna kot moderna vinska klet, ki izza veličastnih starih zidov zgodovine ustvarja prijetna, sodobna ter priljubljena vina.

Zapustili smo vinsko klet, ki je v nas vzbudila lakoto in žejo, saj je že bil čas za kosilo. Krenili smo v bližnje gostišče, kjer nas je čakala martinova pojedina, ki smo jo zalili s kozarčkom vina. Prijetnega druženja nismo zaključili ob odhodu na vlak, ampak smo ga nadaljevali še na poti do doma. Vreme je bilo še vedno nekje med oblačnim in deževnim, ko smo prispeli v Maribor.

Naslednji dan je bilo martinovo, ki mu v Mariboru rečemo »Štajersko novo leto«.

Bliža se mesec december in praznične lučke bodo razsvetlile mesta povsod po svetu. »Zakaj pa ne bi takrat krenili na avstrijsko Koroško, v Celovec?« smo razmišljali, ko smo oblikovali program. Misel je padla na plodna tla in 15. 12. 2023 je rezerviran za strokovno ekskurzijo v Celovec.

Zapisala: Lidija Štrucl


20. oktober 2023: Ekskurzija - Skrivnostni kotički koprskega zaledja v objemu trte in oljk  – Socerb, Hrastovlje in Marezige

Novo šolsko leto nam je kar hitro prišlo naproti. Sonce nas je s svojimi žarki vabilo v poletno toplino in kljub temu, da je grozdje že bilo pobrano, da so polja bila pospravljena, smo bili omamljeni od poletja, ki je kar trajalo. Da bi čas še dlje dišal po počitnicah in poletju, smo se  na  prvo ekskurzijo v okviru programa, V ogledalu prostora in časa -  spoznavajmo svoje mesto in domovino, odpravili na  Primorsko, saj je tam sonce še toplejše in v ogledalu morske gladine je nebo  še bolj modro.

Zgodaj smo krenili na pot, kot da bi hoteli dolgo doživljati vsak  trenutek  dne, ki je bil pred nami.

Naš prvi cilj je bil grad Socerb,  imenovan tudi Grad Strmec. Ta  se nahaja na visokem skalnem robu v bližini naselja Socerb, kjer Kras prehaja v valovito Šavrinsko gričevje. Njegova zgodovina je dolga in silno burna, saj je bil zaradi strateške lege nenehno prizorišče spopadov. Lastniki gradu so se neprestano menjavali. V srednjem veku in tudi kasneje je bil pomemben člen obrambne linije. Pri gradu, ki je bil v tem času dneva zaprt, nas je pričakal lokalni vodnik. Po gozdni poti nas je popeljal do čudovite razgledne točke na Trst, Tržaški zaliv in Koprska brda. Slikovita pokrajina niti slutiti ne da, kaj vse so v preteklosti doživeli prebivalci te pokrajine.

Pot smo nadaljevali po gozdu, dokler nismo zagledali strmih stopnic, ki so vodile v podzemno jamo. Vhod v jamo se nahaja v udorini ob Slovenski planinski transverzali, v borovem gozdu, okoli 150 m od gradu Socerb. Vodnik nam je povedal, da je to Sveta jama. Kot bi stopali v pravljični svet, smo se previdno spuščali po stopnicah, v edino podzemno cerkev v Sloveniji. Z lučko v roki se je pred nami odprl podzemni svet.  Sveta jama nas je prevzela s svojo skrivnostno in mistično podobo. Vodnik nam je povedal legendo o sv. Socerbu, ki se je pred preganjalci zatekel v to jamo in bil v njej skoraj dve leti. 24. maja leta 284 naj bi bil ubit v Trstu, kar omenja  že Valvasor v monografiji o vojvodini Kranjski.  V cerkvi je tudi ponvica s čudodelno vodo, ki se nahaja za kapniškim stebrom. Med drugim naj bi pokazala, ali je obiskovalec grešil. Sveta jama je edina jama na Kraškem robu, urejena za obiskovalce. Dolga je okoli 200 metrov, globoka nekaj čez 40 metrov in ima vse značilnosti kraške jame.

Polni vtisov in domišljije, ki jo je burila Sveta jama, smo nadaljevali pot do postajališča, kjer smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika in potešili žejo.   

Mediteranska vasica Hrastovlje nas je sprejela kot se za turiste spodobi. Vasica leži pod Kraškim robom v Slovenski Istri, ki upravno spada pod Mestno občino Koper. Vas zaznamuje istrski tip strnjenih hiš, med katerimi potekajo ozke ulice. Množica hiš je danes obnovljenih in na novo ometanih, na drugi strani pa zlasti arhaične hiše tudi propadajo in bi bile za polno funkcionalnost potrebne obnove.  Vasica se ponaša s svetovno priznano kulturno dediščino, to je Cerkev svete Trojice, v kateri je leta 1949, domačin, kipar Jože Pohlen, razkril freske Mrtvaški ples. Cerkev s svojo nenavadno  podobo stoji sredi polja in zdi se, kot da je pristala tam iz čisto nekega drugega sveta. Obdaja jo visoko obzidje, ki razbija ravnico, na kateri stoji. Na zunaj skromna, v svoji notranjosti skriva freske, ki govorijo o življenju in človeški minljivosti. Ob razlagi lokalne vodičke nihče izmed nas ni ostal ravnodušen.                               

Južno od vasi od leta 1990 stoji Pohlenov kamniti kip Šavrinka, kar je bil nekoč naziv za ženske, ki so v Trst na glavah nosile predvsem jajca. Življenje teh žena je opisal pisatelj Marjan Tomšič v romanu Šavrinke. Pisatelj je s Štajerske prišel v te kraje in ko je spoznal primorskega človeka in njegovo usodo, te zemlje ni hotel zapustiti, nasprotno, postal je del teh ljudi, katerih življenjske zgodbe so pisale njegova dela. Borba za boljše življenje  je v teh krajih bila  že od nekdaj prisotna, saj je bila revščina del njihovega vsakdana, s katero se niso mogli sprijazniti. Pot za kruhom in boljšim življenjem je bila neizprosna. Iz teh krajev so prihajale ženske, ki so odhajale v svet kot dojilje - aleksandrinke, tu so doma ženske, šavrinke, ki so prehodile na 1000 km od Istre do Trsta in v košarah na glavi nosile jajca. Ničesar jih ni moglo zaustaviti, niti bose noge, ki so krvavele na kamnitih poteh, niti jok lastnih otrok, ko so odšle v svet.  

Prijazni domačini, lepa narava, odlična gastronomija ter bogata kulturna dediščina so odlike, ki privabljajo v to  vasico turiste z vsega sveta.

Kosilo smo si privoščili v Hrastovljah v gostišču Švab. Najraje bi  kar obsedeli in kramljali, ampak pred nami je bil še zadnji cilj, to so bile Marezige.

Marezige, vasica, na pobočju Šavrinskih hribov in slemen, posajenih z vinsko trto, oljkami, češnjami, figami in mandljevci v sebi nosi številne zgodbe in ena izmed najprivlačnejših je zgodba o vinu in ljudeh. Vasica nam je tega dne kazala manj prijazen obraz, saj so se temni oblaki zgrinjali vse naokoli in je neutruden veter upogibal stare borovce. Prijazni ljudje, gurmanski užitki in odlično vino so zaščitna znamka tega majhnega kraja, ki ga je njegova zgodba ponesla  v svet in dala prepoznavnost kraju in Sloveniji. Naselje zaznamuje čudovit razgled na Koper in Tržaški zaliv, ki ga je bilo kljub neprijetnemu vremenu zaslutiti v daljavi. Del tega je tudi znamenita Vinska Fontana Marezige. Marezige ponujajo  v sklopu raznolikih degustacij vina in oljčnega olja, tudi lov na tartufe, jahanja konjev in veliko več.  Kozarec z razgledom je postal zaščitni znak Marezig. Prva Vinska Fontana v Sloveniji ponuja edinstveno in nepozabno doživetje za ljubitelje vina in gurmane. Privoščili smo si požirek odličnih vin, v  lokalni vinski kleti pa smo se opremili z refoškom in malvazijo. Dobre volje smo se odpravili proti domu.

Prijetno druženje v avtobusu se je zaključilo, ko smo prispeli v Maribor. Ob odhodu se je slišalo vprašanje: »Kdaj in kam gremo naslednjič?«

Zapisala: Lidija Štrucl


3. oktober 2023: Delavnica - Kako okrasiti lectova srca?

Učenci Osnovne šole Franceta Prešerna Maribor so medse povabili naše člane Univerze za tretje življenjsko obdobje, predstavili svojo raziskovalno nalogo o lectarstvu in z nami  okraševali lectova srca.

Lect, lectovi piškoti, lectova srca, …  predstavljajo del v mozaiku slovenske kulturne dediščine, ki je bila in je še danes močno povezana s praznovanji, z ljubeznijo – s tistim v človekovem življenju, ki daje zadovoljstvo, srečo in nasploh smisel bivanju. Zato je človek lepe trenutke že od nekdaj znal povzdigovati, jih »gojiti« s takimi in drugačnimi običaji. Tako se je lectarstvo  ohranilo vse do danes, ko mu ustvarjalci s svojimi umetniškimi pristopi in idejami dajejo novo lepoto in pomen. Učencem na Osnovni šoli Franceta Prešerna je bilo lectarstvo izziv, ki so ga raziskovali. Tako je nastala raziskovalna naloga s področja etnologije »LECTARSTVO, MEDIČARSTVO IN SVEČARSTVO V MARIBORU IN DRUGIH SLOVENSKIH KRAJIH«. Učenke so z nalogo osvojile zlato priznanje na državni ravni.

Ker na Univerzi za tretje življenjsko obdobje medgeneracijsko sodelujemo, so nam  v okviru programa V ogledalu prostora in časa – spoznavajmo svoje mesto in domovino učenci pripravili predstavitev  raziskovalne naloge, temu pa je sledila delavnica okraševanja lectovih src. Člani Univerze smo se pridružili učencem  v prostorih Osnovne šole Franceta Prešerna. Delavnico je vodila  njhova mentorica Radeja Lokar Rutar.

Iz predstavljene naloge smo izvedeli, veliko novega, da je lectarstvo  povezano z medičarstvom in svečarstvom in da je ta obrt značilna za vse slovenske pokrajine razen Primorske. Danes v Sloveniji deluje še nekaj lectarjev. Ti so v Mariboru, Slovenj Gradcu in Radovljici …

Predavanju je sledila delavnica okraševanja. Na šoli so nam spekli lectova srca, tako da je vsak lahko okrasil 4. Najprej smo morali stepsti beljake s sladkorjem, nato pa smo dodali barve ter maso dali v posebne vrečke za okraševanje. Kar hitro smo poprijeli za delo in okraševanje se je pričelo. Učenci so se  privadili naše družbe  in zdelo se je, da se že dolgo poznamo. Smeh in zadovoljstvo sta zavladala v učilnici. Delo je bilo prijetno in ustvarjalno. Vizualni učinek našega ustvarjanja je dajal pozitiven občutek, saj je bil marsikdo izmed nas presenečen nad rezultatom dela, ki je kazal na likovne in estetske sposobnosti okraševalca.
 Lectova srca so srca v pravem pomenu, saj človeka razveselijo, potešijo in ogrejejo. Prisotni so na koncu izrazili željo, da bi takšno delavnico še ponovili.

Zapisala: Lidija Štrucl


6. september 2023: Poletno srečanje s prof. dr. Danom Podjedom

Starejši občani mesta Maribora so med letošnjim poletnim srečanjem na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v prostorih DOBE na Prešernovi 1  preživeli prijeten dopoldan. Velika dvorana je bila zasedena do zadnjega kotička. Po kratkem nagovoru predsednice društva  Zdenke Pašić je prisotne pozdravila tudi vodja Sektorja za zdravstvo in socialno varstvo pri Mestni občini Maribor gospa Lilijana Zorko. V svojem nagovoru je poudarila, da je sodelovanje s starejšimi v naši družbi nujno in pomembno. Mestna občina Maribor je sprejela Akcijski  načrt  za izboljšanje položaja starejših v Mestni občini Maribor v obdobju 2022 – 2027. Univerza za tretje življenjsko obdobje Maribor je s svojim izobraževalnimi programi in predanim delom pomembna izobraževalna organizacija pri uresničevanju Akcijskega načrta za izboljšanje položaja starejših v Mestni občini Maribor v obdobju 2022 – 2027.

Univerza za tretje življenjsko obdobje Maribor  je bila ustanovljena pred tremi leti z namenom, da si lahko starejši Mariborčani pridobijo nova znanja, pomembna za kvalitetnejše bivanje v tretjem življenjskem obdobju. Danes Univerza šteje že okoli  450 članov. Za začetek novega šolskega leta so na Univerzo povabili  profesorja dr. Dana Podjed, etnologa in kulturnega antropologa, ki ga na njegovi raziskovalni in akademski poti zanima predvsem sodobni čas in vsakdanje teme.

Predavatelj dr. Dan Podjed je spregovoril o solidarnosti in čustvih v času umetne inteligence. Aktualnost teme  izhaja iz življenja samega, zato je nujno, da se starejši še posebej ozaveščajo o tem, saj bodo le tako laže prestopali meje sodobnega časa, se v njem znašli, ga razumeli in obvladovali. S tem pa si izboljšali kvaliteto življenja.

Dr. Dan Podjed  se je v  predavanju  posebej posvetil pastem tehnologij in kakšen človek nastaja v času digitalne preobrazbe. Kako je s solidarnostjo in skrbjo za sočloveka, za katera predavatelj pravi, da je vezivo, ki pomaga ohranjati človeško vrsto.

Dr. Dan Podjed  opozarja, da se ljudje premalo zavedamo, kakšne podatke vse ponujamo operaterjem, lastnikom spletnih orodij in lahko tudi oblastem, saj zmeraj večji del našega življenja poteka prek pametnega telefona, računalnikov in pred uličnimi kamerami ter drugimi nadzornimi sistemi. 

Predavatelj je z jasnimi primeri poslušalcem prikazal, kako tehnologija sodobnega časa vpliva na človekovo življenje, le-ta pa se tega niti ne zaveda, ampak se ji prepušča, s tem pa izgublja na kvaliteti svojega življenja. Zato je potrebno ljudi  ozaveščati, kajti prihodnost, ki jo živimo že danes in tukaj, je in bo  močno povezana z umetno inteligenco.

Po končanem zanimivem predavanju je sledila predstavitev programa dela Univerze za tretje življenjsko obdobje za šolsko leto 2023 - 2024. Program je predstavila predsednica društva Zdenka Pašić. Zanimiv in pester program za odrasle in starejše obsega 18 različnih izobraževalnih programov, med katerimi so jezikovni tečaji, program za urjenje spomina, spoznavanje ožje in širše domovine, računalništvo, za ohranjanje zdravja, vodena telesna aktivnost, urejanje fotografij, okrasne rastline, lutkovni klub, pogovori o literarnih d

Informativni dnevi
Informativni dnevi
Deli
Deli
Deli