7. junij 2024: Strokovna ekskurzija - Skrivnostna Žička kartuzija in vesolje, ki je doma v Vitanju med cerkvijo sv. Petra in Pavla ter Materjo Božjo na Hriberci
Zadnja ekskurzija v tem šolskem letu nas je vodila po skrivnostnih poteh kartuzijanov v Žički kartuziji, v vesolje med zvezde v Centru vesoljskih tehnologij Noordung v Vitanju. Temu pa sta sledila ogleda cerkva sv. Petera in Pavla ter Matere Božje na Hriberci.
Naš prvi cilj je bil ogled Žičke kartuzije. Vodička nas je pričakala pred veličastnim obzidjem. Na cvetočem travniku sredi bujnih gozdov, ob petju ptic, dišečih naravnih vonjav in neskončnem miru popotnikovo oko zagleda skrivnostno obzidje, za katerim je videti ostanke cerkve sv. Janeza, neme priče časa in prostora, na katerem stoji Žička kartuzija. Delno ohranjeni ali izkopani samostanski deli so še refektorij, kleti, kuhinja, nadstropni trakt, del križnega hodnika in poznogotska pokopališka kapela Vseh svetnikov, v katero so pokopavali priorje. Obnovljeno je mogočno obzidje s stolpi ter zeliščni vrt z repliko originalne kamnite mize s klopjo.
Ogledali smo si tudi demonstracijo izdelovanja glinenih okraskov v sami kartuziji, zbirko starih zapisov in lekarno.
» Kartuzija so velik del svojega življenja posvetili natančnim prepisom in ustvarjanju novih besedil z vseh področij, od teologije do astronomije, od praktičnih ved pa do književnih stvaritev,« nam je pojasnjevala vodička.
Pred odhodom smo še popili kavico v gostilni Gastuž, ki stoji tik ob starodavni Žički kartuziji. Med njenimi debelimi zidovi veje duh starega veka: gre za najstarejšo še delujočo slovensko gostilno iz davnega leta 1467 in spada tudi med 10 najstarejših restavracij na svetu.
Polni vtisov smo se posedli v avtobus in nadaljevali pot v Vitanje, kjer smo najprej obiskali Center za vesoljsko tehnologijo Noordung.
Vitanje, majhen podeželski kraj, skrit med Vitanjske Karavanke in Pohorje, skriva futuristični objekt, zasnovan po ideji vesoljske postaje Hermana Potočnika Noordunga, ki je kot inženir elektrotehnike in strojništva postal strokovnjak za raketno tehnologijo in je svoje delo posvetil načrtovanju prodora v vesolje.
V okviru razstave je predstavljena Noordungova življenjska pot in njegova vez z Vitanjem. Na ogled so odseki iz njegove knjige, v kateri opisuje svoje vizionarske ideje, med katerimi je tudi njegova najznamenitejša ideja o bivalnem kolesu oziroma vesoljski postaji na geostacionarni orbiti.
Predstavitev vesoljskih tehnologij, satelitov, nam je približala znanosti, ki se ukvarjajo z vesoljem in dala slutiti, da bomo morali bolj ukrepati na področju ekologije.
Že med potjo smo na avtobusu izvedli »žrebanje« enega izmed potnikov, ki bo lahko preizkusil simulator letenja. Izžrebana je bila naša članica. »Letenje s simulatorjem je bilo pravo doživetje, saj še nikoli nisem tega preizkusila,« je povedala po končanem letu. Prisotni smo lahko spremljali njen let in jo pri tem vzpodbujali.
Iz vesolja smo se podali na ogled dveh vitanjskih cerkva sv. Petra in Pavla ter Matere Božje na Hriberci. Po cerkvah nas je popeljal bivši duhovnik. Cerkev sv. Petra in Pavla skupaj s cerkvijo Matere Božje v Vitanju tvori edinstveni slovenski tandem dveh cerkva, ki enakovredno sestavljata župnijo. Medtem ko Cerkev sv. Petra in Pavla za Vitanje predstavlja t. i. zimsko cerkev, je Cerkev Matere Božje na Hriberci letna cerkev. V prvi se romanski slog prepleta z gotskim, medtem ko nas je cerkev Hriberca očarala s svojim baročnim slogom.
Naš strokovni del ekskurzije smo tako zaključili. Sledilo je kosilo v samem kraju Vitanju in prijetno druženje, ki se je po kosilu nadaljevalo še na avtobusu na poti domov.
Tako smo v izobraževalnem program Spoznavajmo svoj kraj in domovino zaključili to šolsko leto. Marta in Lidija vam želiva, da prijetno preživite poletni čas, pa se v jeseni zopet vidimo!
15. maj 2024: Festival duševnega zdravja
.jpg)
Društvo Univerza za tretje življenjsko obdobje Maribor je s svojo predstavitvijo na stojnici sodelovalo na Festivalu duševnega zdravja, ki ga je organiziral Nacionalni inštitut za javno zdravje, tokrat v sodelovanju z Mestno občino Maribor. Festival je bil 15. maja 2024 in ga je otvoril državni sekretar na ministrstvu za zdravje MZ Denis Kordež, strokovni direktor NIJZ prof. dr. Ivan Eržen, župan Mestne občine Maribor Aleksander Saša Arsenovič in predstojnik centra za duševno zdravje NIJZ asist. Matej Vinko.
Aktivnosti na festivalu so potekale ves dan: predavanja in delavnice vrhunskih strokovnjakov na področju duševnega zdravja. Program je bil zasnovan tako, da je prav vsak zase našel zanimive vsebine – od otrok in mladostnikov, do staršev in bodočih staršev, pa tudi starejši, zaposleni itd. Na ploščadi pred stadionom v Ljudskem vrtu je bilo postavljenih 60 stojnic, na katerih se je predstavilo 60 različnih organizacij, ki delujejo na področju duševnega zdravja v Sloveniji. Za obiskovalce so pomudili tudi interaktivne kotičke, tekom dneva pa so na glavnem odru festivala potekale štiri okrogle mize, na katerih so strokovnjaki z različnih zornih kotov osvetlili duševno zdravje.
Častna pokroviteljica festivala je bila predsednica države dr. Nataša Pirc Musar, medijska partnerja dogodka pa sta bila medijska hiša Večer in Slovenska tiskovna agencija.
17. maj 2024: Po dolenjskih poteh, od Kostanjevice do Pleterij, kjer se nebesa stikajo z zemljo
.jpg)
Vreme je bilo na naši strani, saj nas je sončno jutro kar vabilo dogodivščinam naproti. Člani Društva Univerze za tretje življenjsko obdobje smo se zopet odpravili na strokovno ekskurzijo. Tokrat nas je pot vodila na Dolenjsko, razgibano pokrajino zelenih travnikov, vinogradov, gozdov, skrivnostnih gradov in samostanov.
Naš prvi postanek je bil v Sevnici, mestu, znanem po Melaniji, ženi bivšega ameriškega predsednika, po tovarni perila Lisca in seveda po srednjeveškem gradu na griču nad starim mestnim jedrom tik ob reki Savi. Sprehodili smo se do slaščičarne Julija, kjer prodajajo znamenito torto Melanija. Obiskali smo tudi Liscino največjo prodajalno perila in kopalk.
Zadovoljni smo nadaljevali pot. V bližini Šentjerneja, v skriti dolini pod Gorjanci že stoletja stoji Kartuzijanski samostan Pleterje, samostan najstrožjega moškega reda v rimskokatoliški Cerkvi. Ker je Kartuzija zaprta za obiskovalce, smo se najprej ustavili v muzeju na prostem. Bujna narava, tišina, mir vzbudijo v človeku hrepenenje po bližini narave in občutek, da smo na posebnem, mističnem kraju, prevzame vsakega popotnika. Skrivnostno življenje kartuzijanov je od nekdaj burilo domišljijo ljudi. Vodič nas je peljal v staro gotsko cerkev iz leta 1420, ki je ena izmed najbolj ohranjenih kartuzijanskih cerkev v Evropi. Avdiovizualni ogled pa je prikazal življenje kartuzijanov, ki se ukvarjajo tudi s čebelarstvom, žganjekuho, sadjarstvom, imajo svojo zbirko starih in odpornih sort jablan in hrušk, posebej pa je kartuzija znana po pleterski hruški, ki raste in dozori v steklenici, nato pa jo zalijejo s hruškovim žganjem, ter po pleterski grenčici iz 49 vrst zelišč. Pri samostanu je manjša prodajalna, kjer smo lahko kupili njihove izdelke.
Opremljeni s čudežnimi eliksirji iz Pleterij smo se posedli na avtobus in krenili do mesta Kostanjevica na Krki, ki ga objema reka Krka s svojimi edinstvenimi lesenimi rečnimi mostovi. Lokalna vodička nas je popeljala po mestnih ulicah z zgodovinskimi hišami, cerkvami in spominskimi obeležji. Pot smo nadaljevali južno od naselja Kostanjevica na Krki, kjer stoji mogočen samostan, pri domačinih imenovan kar Grad Kostanjevica, sicer pa samostan Studenec svete Marije. Vodič nas je popeljal po samostanu, ki je znan po bivši samostanski cerkvi in najobsežnejših arkadah izmed vseh stavb v Sloveniji, tudi grajskih. Danes se v njem nahaja Galerija Božidar Jakac, v okolici gradu pa je forma viva.
Po ogledu razstav v galeriji smo se odpravili v vinsko klet – Cvičkova klet. Ambasador cvička, novinar, vinar Ivo Kuljaj nam je v Cvičkovi kleti povedal nekaj besed o pridelovanju vinske trte na Dolenjskem: »V nedrju Gorjancev se bohotijo vinorodni griči in tipične zidanice. Tu je doma cviček, ki ima nizko vsebnost alkohola, zato je predvsem lahko in pitno vino. Je posebnost med vini v slovenskem in svetovnem merilu, saj je edinstven in drugje neponovljiv.«
Lačni in žejni smo se posedli v avtobus in niti zamišljati si nismo mogli, da nas bodo v Zidanici »Zdenka« klet Urbanč nahranili, kot nas še niso nikjer. Čas je kar prehitro tekel in morali smo se vrniti v Maribor.
Živahno klepetanje in smeh, ki se je na poti domov slišal na avtobusu, je dokaz o zadovoljstvu, ki je vladalo med udeleženci. Se vidimo na naslednji in zadnji ekskurziji v tem šolskem letu!
13. maj 2024: Umetnostno-zgodovinski sprehod po pokopališču Pobrežje
V ponedeljek, 13. maja so se naši udeleženci mudili na Pobrežju. Skupaj so se sprehodili čez obsežno območje pokopališča in si ogledali predel z najstarejšimi grobnicami neoklasicističnega sloga, poiskali primere nagrobnikov s simbolističnimi in secesijskimi elementi ter tiste z modernistično zasnovo in ob tem skušali odkriti povezavo s pokojnikom. Sprehod je vodila Mojca Štuhec, mentorica programa Umetnostna zgodovina.
Pokopališča so mesta spomina, ki se dotikajo individualnih življenjskih zgodb in so muzej na odprtem, ki odstirajo vpogled v našo kolektivno misel. So pa tudi prostori druženja in spletanja novih vezi med ljudmi.
Sprehod po osrednjem mestnem pokopališču nam ponuja kratek sprehod za sprostitev ali večurno raziskovanje. Pokopališče na Pobrežju je najstarejše delujoče v Mestni občini Maribor in je poslednji dom številnih znanih osebnosti, ki so svojim delovanjem na različnih področjih pustile močan pečat v mestu ob Dravi in širše. Mnogim med njimi, kot tudi nekaterim drugim posameznikom in njihovim družinam so v spomin bili postavljeni likovno izstopajoči nagrobni spomeniki.
23. april 2024: Zdravje je doma v naročju narave
Člani Društva Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor-DOBA so bili na strokovni ekskurziji v Cornusu, na ekološki kmetiji Frank-Ozmec v Ljutomeru in Moji Biodeželi v Kogu. Na ekskurzijo so povabili ga. Mišo Pušenjak, avtorico številnih knjig o vrtnarjenju.
V torek, 23. 4. 2024, so se člani Društva Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor-DOBA, ki ima sedež na Prešernovi 1 v Mariboru, odpravili na ekskurzijo v okviru izobraževalnega programa Okrasne rastline nas razveseljujejo. Na ekskurzijo so povabili ga. Mišo Pušenjak, ki je udeležencem že na sami poti odgovarjala na številna vprašanja v zvezi s sajenjem in vzdrževanjem vrta ter uničevanjem škodljivcev.
Pot jih je najprej vodila v Logarovce, kjer so si ogledali ekološko pridelavo sadik v podjetju Cornus. Sprejel jih je lastnik in tehnolog podjetja, Drago Belec. Ob sprehodu v proizvodnji sadik, je povedal, da njihove sadike niso gensko spremenjene, so brez virusov, bolezni in vrhunske kakovosti. Prilagojene so našim klimatskim razmeram in testirane v Sloveniji. »Z nakupom naših sadik podpirate domače slovensko gospodarstvo in slovenske družine.,« je zaključil g. Belec.
Naslednja destinacija je bila Turistične kmetije Frank-Ozmec v Ljutomeru, kjer so imeli kosilo. Hiša Ozmečevih stoji na začetku jeruzalemsko-ormoške vinske ceste. Obkroža jo čudovita narava s petimi ribniki. Kmetija spada med okolju prijazne. Udeleženci izleta so imeli tudi pokušino domačega bučnega olja, ki so ga lahko kupili.
Po vijugasti cesti sredi vinogradov so nadaljevali pot v Kog na ekološko kmetijo Moja Biodežela, kjer se ukvarjajo s pridelavo in ročnim vlaganjem zelenjave za ozimnico po naročilu. Sprejel jih je ustanovitelj podjetja, Zvonko Pukšič, ki je povedal, da jih pri delu vodijo spoznanja, da zdrava hrana in zdrave misli naredita življenje čudovito.
Na poti do Maribora je ga. Miša Pušenjak še odgovarjala na številna vprašanja. Udeleženci so iz prve roke izvedeli veliko o ekološki pridelavi in ponudbi na našem trgu. Ga. Miša Pušenjak je s svojim živahnim načinom komunikacije tudi prispevala k prijetnemu vzdušju v avtobusu.
12. april. 2024: »TRST JE NAŠ« - razstava Vincenta van Gogha in ogled mesta
V okviru programov Spoznavajmo naše mesto in domovino ter Umetnostne zgodovine na U3ŽO smo se tokrat na strokovno ekskurzijo odpravili v Trst. Turizem, zgodovina in umetnost so neločljivo povezane, zato je mesto Trst, mesto številnih kultur, danes prava turistična atrakcija. V Trstu, kjer je od nekdaj bilo doma veliko Slovencev, so ti močno vplivala na njegovo zgodovino - kulturo nasploh. Mesto v tem času gosti razstavo velikega slikarja Vincenta van Gogha.
Po hitri in mirni vožnji smo prispeli v Trst ob dogovorjenem času. Avtobus nas je odložil ob morju, v bližini Velikega trga, kjer nas je čakal lokalni vodič. Veliki trg ali Trg enotnosti Italije (Piazza Unita d’Italia) je ena od najbolj obiskanih turističnih točk v mestu. Ob trgu stojijo številne znamenite zgradbe. Tu je Občinska palača, ki v celoti gleda na morje, na njej je stolp z uro in zvonom. Ob straneh stojijo še druge palače, ki spadajo med najlepše v mestu: Palača Modello, Stratti, v pritličju obratuje znamenita kavarna Degli Specchi, Vladna palača na desni strani ter Pitteri, ki je najstarejša in nikoli ni bila porušena. V njeni notranjosti so čudovite freske. Tu sta še Palača Vanoli in Lloyd na levi. Na trgu pred Občinsko palačo največ pozornosti privlači Fontana štirih celin, nekateri jo imenujejo tudi Mazzolenijeva fontana po njenem avtorju Giovanni Domenico Mazzoleni.
Vodič nas je z velikega trga peljal na Borzni trg (Piazza della Borsa). Trg je dobil ime po stavbi v slogu grškega templja iz leta 1806, v kateri je bila nekoč borza, danes pa je tam gospodarska zbornica. Borzni trg ima obliko trikotnika in je eden glavnih trgov v Trstu. Najstarejši element na trgu je steber s kipom cesarja Leopolda I. Habsburškega in je nastal v počastitev cesarjevega obiska v mestu leta 1660. Posebej za novi trg pa je leta 1755 nastal Neptunov vodnjak, ki si ga je omislil Giovanni Battista Mazzoleni. Na Borznem trgu stuji tudi slikovita stavba v secesijskem slogu, katere arhitekt je Maks Fabiani.
Veliki kanal je danes priljubljena fotogenična in turistična destinacija v Trstu. Ob Velikem kanalu najdemo številne restavracije, kavarne in trgovine, ki ustvarjajo živahno tržaško vzdušje. Preko Velikega kanala segajo trije mostovi, eden od njiju se imenuje Ponte Rosso. most je bil nekoč rdeče barve; zaradi njega so pred okrog pol stoletja ta nakupovalni raj imenovali »Ponterosso«. Na mostu je spomenik slavnega pisatelja Jamesa Joyce-a, ki je v Trstu živel nekaj let.
Ortodoksna Cerkve Svetega Spiridiona, ki smo si jo ogledali, priča o tem, da je Trst križišče več kultur.
Ob mostu, na Trgu Ponterossu, stoji zanimiv spomenik, trimetrski tolar, s profilom cesarice Marije Terezije Avstrijske. Z orjaškim tolarjem želijo izraziti spoštovanje cesarici, ki je Trst spremenila v vrata srednje Evrope, njene reforme pa so mesto prenesle v moderno dobo in mu zagotovile gospodarski uspeh in blaginjo. Spomenik je prava turistična atrakcija.
Sonce je močno pripekalo in bil je čas za cappuccino in osvežitev. Iz bližnjih lokalov je zadišalo po kavi, prilegel pa se je tudi sladoled, za katerega vemo, da so v Italiji pravi mojstri.
Vodič nas je nato spremljal do Muzeja Revoltella, galerije moderne umetnosti, kjer smo si ogledali razstavo umetniških del Vincenta Van Gogha, največjega nizozemskega slikarja, po Rembrandtu. Enkratno doživetje ob umetninah velikega postimpresionista, ki s svojimi deli kljubuje času, nam je dalo misliti o življenju človeka umetnika, ki se je po nesrečni usodi dvignil v višave nesmrtnosti.
Avtobus nas je čakal ob regionalni cesti v bližini Pomola Audace. Morje se je bleščalo v vsem svojem sijaju, ladje in ladjice so čakale potnikov, da odplujejo na širno morje, mi pa smo se posedli v avtobus. Polni vtisov smo zapustili slikovito mesto in krenili proti Divači, kjer smo imeli pozno kosilo.
»Trst je naš«, v njem je še ostalo veliko, česar nismo videli in o čem nismo spregovorili, zato se bomo še vrnili.
15. april 2024: Nepremičnine od A do Ž
V ponedeljek, 15. aprila 2024 je naše društvo gostilo predavanje na temo nepremičnin, ki ga je izvedla gospa Sonja Gračanić, uni. dipl. ing. gradb., sodna izvedenka in cenilka, pooblaščena ocenjevalka vrednosti in imetnica ameriške licence za ocenjevalca nepremičnin ASA, ki se je pri svojem delu ukvarjala z novogradnjami, upravljanjem in vzdrževanjem s stanovanjskim fondom, z ocenjevanjem nepremičnin in zavarovanjem hipotekarnih posojil v banki, zadnjih 30 let pa tudi kot predavateljica v strokovnih združenjih ocenjevalcev nepremičnin SIR in sodnih cenilcev in izvedencev SICGRAS.
Na predavanju nas je gospa Gračanić opozorila na različne davke, ki jih je potrebno plačati pri nakupu, prodaji ali dedovanju nepremičnine. Dotaknili smo se tudi različnih vrednosti, ki jih lahko ima nepremičnina in so vse pravilne. Pogovarjali smo se o tem, ali je smiselno stanovanje prenoviti ali raje prodati in kupiti novo. Predavateljica se je dotaknila teme, na katero v tem starostnem obdobju pogosto pomislimo: Ali se naj preselimo v manjše stanovanje in hišo prodamo? Dala nam je nekaj koristnih napotkov, kako se ločiti od spominov, ki smo jih nabrali tekom let.
Na predavanju se je porodilo kar nekaj vprašanj, na katera gospa Gračanić ni utegnila v celoti odgovoriti. Prepričani smo, da se bomo kmalu spet srečali in se kakšnega področja nepremičnin bolj detajlno dotaknili, da ugodimo željam in zanimanju naših udeležencev. O dodatnem predavanju na to temo boste pravočasno obveščeni.
5. april 2024: Predavanje o angleških vrtovih
Ga. Jelk Samec nam je na predavanju v petek, 5.4.2024 predstavila nekaj najlepših angleških vrtov, ki se nahajajo ob starih dvorcih in so kulturna dediščina.
Angleški vrtovi so se razvili v 18. stol. v Angliji kot upor prej veljavnim arhitekturnim modelom vrta, ki so imeli pravokotne oblike, drevesa in kipe.
Novonastali vrtovi so dobili naraven videz in se zlivajo z naravnim okoljem. V njem prevladujejo enoletnice, trajnice, grmovnice, drevesa in travne površine. Za popestritev pa so dodani še umetniški okrasni elementi in vodni motivi.
15. marec 2024: Po zgodovinskih in umetniških poteh Velenja, Šoštanja in Topolšice
Saleška dolina, imenovana tudi dolina gradov, je za popotnike in turiste zanimiva destinacija, saj je njena zgodovina pestra in nikoli dokončana zgodba. Zato smo za cilj naše strokovne ekskurzije izbrali mesto Velenje, Šoštanj in Topolšico.
V hladnem sončnem jutru smo posedli v avtobus in strokovna ekskurzija se je pričela. Prepustili smo se našim organizatorkam ekskurzije Marti Otič, Lidiji Štrucl in Mojci Štuhec. Naš prvi cilj je bilo Velenje. Vožnja je ob klepetu hitro minila in že smo zagledali Velenjski grad, ponosno dvigajoč se nad mestom. Od vznožja hriba smo se po stopnicah povzpeli do gradu. Pričakal nas je popolnoma obnovljen grad. V njem se nahajajo številne zbirke Muzeja Velenje: zbirka baročne umetnosti, stara gostilna in stara trgovina iz 1930, v nekdanji konjušnici hranijo ostanke mastodonta, najdene v neposredni bližini Velenja. Izredno bogata je stalna zbirka sodobne slovenske umetnosti Gorenje, stalna postavitev kiparja Cirila Cesarja, razstava afriških predmetov, ki sta jih zbrala Čeh František Foit in njegova žena na 23-letnem bivanju v Afriki. Tu je še razstava o drugi svetovni vojni v Saleški dolini in o povojnem razvoju mesta Velenja, mesto, ki so mu rekli čudež …
Po ogledu Muzeja Velenje smo se z gradu spustili v mestno jedro in se ustavili na velikem Titovem trgu. Prostran, urbanistično in likovno zasnovan Titov trg, obdajajo sodobno zasnovane stanovanjske zgradbe, ki naj bi imele »čim več zraka, čim več sonca« in moderne javne ustanove: Galerija Velenje, Dom kulture, Delavska univerzo in Delavski klub, občinska stavba, hotel in uprava rudnika, med njimi pa stojijo spomeniki priznanih slovenskih pa tudi jugoslovanskih umetnikov. Titov kip v Velenju je spomenik maršalu Josipu Brozu - Titu na Titovem trgu, glavnem trgu v mestu. Po naročilu skupščine Občine Velenje je kipar Antun Augustinčić ustvaril ta spomenik v nadnaravni velikosti. Kip Josipa Broza Tita nas je nostalgično spomnil tovarištva in naše mladosti.
Na Titovem trgu stoji Galerija Velenje. Čeprav je bil ogled razstave Stojana Špegla z naslovom V ogledalu, neobvezen, smo si jo ogledali vsi udeleženci ekskurzije. Slikar, priznan velenjski likovni umetnik, Stojan Špegl, nas je osebno nagovoril in popeljal v svoj svet vizualnih podob.
Pekoče sonce in utrujenost sta zahtevala svoje, sprostitev ob zasluženi kavici ali osvežilnem napitku. In že smo nadaljevali pot proti Šoštanju. Na avtobusu smo prisluhnili verzom slovenskega pesnika Karla Destovnika Kajuha, ki je se je rodil v tem kraju in v bližini kot partizan v drugi svetovni vojni, izgubil življenje. »Samo en cvet, en češnjev cvet, dehteč in bel odlomi, moja draga!« je mlad pesnik hrepenel po ljubezni in svobodi.
Muzej usnjarstva na Slovenskem v Šoštanju je nastal na tradiciji usnjarstva in usnjarskega obrata z ustanovno letnico 1788. Ustanovila ga je družina Vošnjak, katere usnjarska tradicija sega vse tja do 16. stoletja Muzej je vreden ogleda, saj je predelava usnja bila na Slovenskem skozi stoletja. pomembna obrt, ki je vrhunec dosegla v prvi polovici 20. stoletja, nato pa je v drugi skupaj z večino usnjarskih objektov propadla. V muzeju so razstavljeni najpomembnejši stroji in naprave za predelavo kož v usnje, predstavljeno je življenje nekdanjih usnjarskih delavcev in lastnikov. Spoznali smo razvoj usnjarske obrti v veleindustrijo, ki je imela vpliv na družbeni in demografski razvoj prebivalstva. Po drugi svetovni vojni so jugoslovanske oblasti tovarno zaplenile in nacionalizirale, v kasnejših letih je tovarna pod imenom Tovarna usnja Šoštanj zaradi neugodne gospodarske konjunkture počasi nazadovala in leta 1999, po 211 letih, prenehala delovati.
V nekaj kilometrov oddaljeni Topolšici smo si ogledali še spominsko sobo, kjer je 9. maja 1945 generalpolkovnik Alexander Löhr, poveljnik nemške armade E, položil orožje in podpisal eno izmed štirih delnih vdaj nemške vojske. Zato je ime Topolšica odmevalo po vsem svetu.
Sledilo je še obilno kosilo in kozarček v okolici Topolšice ter vožnja proti Mariboru.
Naša ekskurzija se je bližala h koncu. Na poti še ni bilo časa za urejanje slik in novih informacij o videnem, saj je bilo vsega veliko … Klepet na avtobusu je izdajal, da so bili udeleženci dobro razpoloženi in že so spraševali, kam nas bo vodila naslednja ekskurzija.
23. februar 2024: Zagreb, čudovita prestolnica Hrvaške
Tokrat nas je pot popeljala v Zagreb, glavno mesto Hrvaške. Zanj smo se odločili, saj smo imeli izjemno priložnost, da si poleg kulturno-zgodovinskih znamenitosti ogledamo likovno razstavo največjega hrvaškega kiparja, svetovnega slovesa, Ivana Meštrovića. Za popoln doživljaj smo izlet planirali z Mojco Štuhec, umetnostno zgodovinarko in mentorico na naši Univerzi.
Na dan odhoda je vreme kazalo svoj kisel obraz, jutro je bilo oblačno in hladno, kar pa ni vplivalo na prijetno vzdušje v avtobusu. Čas vožnje do Zagreba smo na poti podaljšali s postankom za kavico in malico. Zagreb nas je pričakal, kot se za glavno in največje mesto Republike Hrvaške spodobi, s številnimi znamenitostmi in izjemnimi kulturnimi dogodki. Avtobus nas je odložil pred Stolnico, ki pa žal zaradi obnove ni bila odprta za oglede. Ker smo imeli še nekaj časa, smo se sprehodili po tržnici in uživali ob slikovitem cvetju, ki so ga ponujale stojnice. Cvetje in rdeči senčniki so dajali občutek, kot da je pomlad že prišla v Zagreb.
Počasi smo se sprehodili do Klovićevih dvorov, kjer smo si pod strokovnim vodstvom ogledali pregledno razstava največjega hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića. V treh etažah galerije je bilo na ogled več kot 200 del, med katerimi so tako reprezentativna kot manj znana ali popolnoma neznana dela, ki so prispela tudi iz ZDA, Velike Britanije, Italije, Avstrije, Srbije in Slovenije.
Polni vtisov in vedenj o velikem umetniku smo nadaljevali našo strokovno ekskurzijo. Pred galerijo nas je po ogledu že čakala lokalna vodička Marjeta Trkman Kravar, Slovenka, živeča v Zagrebu, ki nas je popeljala na ogled Zagreba. Center mesta sestavljata Gornji in Donji grad, ki sta zgodovinska bisera glavnega mesta Hrvaške. Gornji grad je najožje in najstarejše mestno jedro Zagreba. Glavni, najpomembnejši trg Gornjega grada v Zagrebu je Trg svetega Marka. Ta trg je bil včasih namenjen trgovanju, danes pa je politični epicenter Republike Hrvaške. Ob obisku trga svetega Marka smo lahko videli hrvaški sabor (parlament), mestno skupščino in stavbe državne vlade. Najbolj znan, največji in glavni trg (celotnega Zagreba) je Trg bana Jelačića, ki je glavni del cone za pešce mestnega jedra.
Sprehodili smo se tudi po glavni ulici Ilici, ki je ena najdaljših ulic v Zagrebu na Hrvaškem. Živahna ulica je dom številnih trgovin in kulturnih znamenitosti in se razteza skozi večji del severozahodnega dela mesta, od Trga bana Jelačića v središču mesta proti zahodu do četrti Vrapče. Ulica je dolga 5,6 km, zaradi česar je tretja najdaljša ulica v mestu, po kateri vozi tramvaj, ob njej pa so številne trgovine in lokali.
Ekskurzijo smo zaključili v znani zagrebški pivnici, kjer smo imeli pozno kosilo, nato pa je sledil sprehod do avtobusa, ki nas je čakal na železniški postaji. Na tej poti nas je še gospa Marjeta Trkman Kravar opozorila na številne eminentne zgradbe.
Utrujeni smo prispeli do avtobusa. Na poti do Maribora smo si ob sproščenem klepetu izmenjali vtise in ugotavljali, da je Zagreb velemesto, za katerega spoznavanje je potrebno veliko časa.
Naslednja strokovna ekskurzija bo 15. marca. Pot pa nas bo vodila v Velenje in Šoštanj.
14. februar 2024: Medgeneracijsko sodelovanje v okviru programa 'Ko spregovori literarno besedilo'
Na valentinovo, 14. 2. 2024, smo se člani izobraževalnega programa Ko spregovori literarno besedilo, v okviru medgeneracijskega sodelovanja srečali z učenci na Osnovni šoli Franceta Prešerna v Mariboru. Tema našega literarnega sodelovanja je bil William Shakespeare in njegova tragedija Romeo in Julija.
Učenci so nam najprej pripravili predstavitev življenja in dela tega velikega ustvarjalca in odigrali odlomek iz Romea in Julije. Pretresljiva zgodba o dveh zaljubljenih, ki po spletu okoliščin tragično končata, je priča časa, v katerem se dogaja, hkrati pa nas uči o tem, kako težko se človek otrese stereotipov, saj je ta tragedija v sodobnem času aktualizirana na tisoč in en način. Tema ene najbolj znanih Shakespearovih tragedij je večna, vedno aktualna.
V pogovoru so se prepletale misli nas, starejših, in učencev. Iz povedanega je bilo razbrati, da je svoboda odločanja o svojem življenju tisto, kar je človek od nekdaj želel in želi tudi danes in da ljubezen ne pozna meja.
Melisa iz 9. razreda je razmišljala tako: »Dandanes si moramo vsak dan nadeti masko. Toda jaz si želim svobode v vsem, v ljubezni in v svojem življenju, saj je to življenje moje življenje.«
Čas je prehitro tekel, Shakespearovi junaki nam pripovedujejo, nas učijo ter v nas vzbujajo številne misli, o katerih bi se lahko pogovarjali ure in ure.
Med osnovnošolci smo preživeli prijetne urice. Veselimo se naslednjega srečanja.
5. februar 2024: Kulturni dogodek v okviru slovenskega kulturnega praznika - »Kultura, bogastvo tretjega življenjskega obdobja«
V ponedeljek, 5. februarja 2024 smo člani Društva univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor gostili izjemnega evropskega intelektualca pisatelja, pesnika, esejista in filozofa Petra Kovačiča Peršina. Spregovoril nam je o Prešernu in aktualnosti njegovih pesmi ter o svojem delu Etos prihodnosti.
Glazerjeva dvorana se je napolnila in med obiskovalci je bilo videti številne znane obraze mesta Maribora. Med poslušalci so bili tudi učenci Osnovne šole Franceta Prešerna Maribor, ki jih je pripeljala Metka Pelicon, profesorica slovenščine na šoli.
Kulturni dogodek se je pričel s Himno, ki so jo instrumentalno in vokalno izvedli učenci Osnovne šole Franceta Prešerna Maribor pod vodstvom mentorice Metke Kuraj, glasbene pedagoginje na šoli.
V uvodu je predsednica Društva Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor, dr. Zdenka Pašić, pozdravila navzoče ter povedala nekaj besed o društvu, ki se trudi, da bi starejši mesta Maribora pridobivali znanja, ki jih želijo in potrebujejo, da bi čim dlje ostali samostojni. Ne samo skrb za fizično zdravje, ampak je bogastvo zrelih let kultura, ki plemeniti duha v vseh obdobjih človekovega življenja.
Predsednica je k besedi povabila tudi go. Liljano Zorko, vodjo Sektorja za zdravstvo in socialno varstvo Mestne občine Maribor in mag. Dunjo Legat, direktorico Univerzitetne študijske knjižnice, ki je v svojem nagovoru povedala, da je vesela sodelovanja z Društvom Univerza za tretje življenjsko obdobje Maribor in da želi sodelovanje še razširiti.
Po uvodnem delu in predstavitvi pa je spregovoril osrednji gost našega kulturnega dogodka Peter Kovačič Peršin, ki je izjemen evropski intelektualec, pisatelj, pesnik, esejist in filozof. Za svoje vsestransko delo je prejel leta 2011 visoko državno odlikovanje zlati venec za zasluge, s katerim ga je odlikoval takratni predsednik republike Slovenije dr. Danilo Türk.
Peter Kovačič Peršin je avtor številnih esejev in književnih besedil, pa tudi pesmi, v katerih se v izbrani poetični besedi dotakne – na poti v svojo notranjost – najglobljih vprašanji človekovega bivanja: od kod sem, zakaj sem na svetu, in kam je usmerjen moj življenjski korak. V svojih delih spregovori tudi o položaju naroda in slovenstva. Je velik poznavalec dr. Franceta Prešerna, o katerem nam je na srečanju tudi spregovoril. V predstavitvi je povedal, da Prešerna sprejemamo kot utemeljitelja slovenske visoke poezije, a njegov pomen je bistveno večji v sporočilnosti njegove poezije. To dokazuje že samo dejstvo, da je v času najhujših bojev med NOB leta 1944 ob 100-letnici nastanka Zdravljice Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko izdal faksimile prve izdaje in smo leta 1989 sprejeli njeno besedilo za državno himno samostojne Republike Slovenije. V Krstu pri Savici pa je podal naš prvi narodni program, ko je zapisal, da je prihodnost slovenskega naroda v naslonitvi na slovansko vzajemnost in kaj je temelj naše suverenosti. To je izrazil v verzih:
Največ sveta otrokom sliši Slave,
tja bomo našli pot,
kjer nje sinovi
si prosti voljo vero in postave.
Ob tem pa je kot eno glavnih tem Krsta analiziral tudi vprašanje krščanstva kot zgodovinskega pojava in kot osebne vere. Da so vse te teme danes prav tako aktualne, kot so bile v Prešernovem času, so bile besede, s katerimi je naš gost zaključil prvi del predstavitve.
V nadaljevanju srečanja se je z gostom pogovarjal Reher Srečko, profesor slovenščine in član Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor. Osredotočila sta se na knjigo Etos prihodnosti, ki jo je naš gost posvetil spominu na Hansa Künga, avtorja projekta svetovni etos. Švicarski filozof in teolog je zasnoval koncept univerzalnega etosa, premišljen načrt, ki bi bil sprejemljiv za vse človeštvo in svetovne religije ter bi učinkoval kot stvarni izhod iz sedanje civilizacijske krize.
Temeljni problem sodobne misli, predvideva Peter Kovačič Peršin, je ta, da ne more dati zadovoljivega odgovora na vprašanje, kaj je človek. Misleci različnih idejnih usmeritev se jasno zavedajo, da je od vizije človeka in njegovega položaja v svetu odvisno, kako človek biva, kako se uresničuje kot družbeno bitje in kakšna bo njegova prihodnost. Vse preveč je takih, ki človeka razumejo le kot posebno obliko biološko-tehnološkega obstajanja, ne pa kot bitja svobode in razvojne odprtosti. Čedalje bolj očitna je dehumanizacija človeka. Temna plat sodobne zgodovine zato zahteva novo in celovito videnje človeka, če želi, da bo ta preživel in še obstajal.
Peter Kovačič Peršin je eden poslednjih velikih humanistov v slovenski filozofiji. V njegovih besedah se čuti strah in skrb za prihodnost človeštva, saj sodobni svet deluje proti človeku, ko se dela nevednega ob vprašanju, kako bodo preživeli naslednji rodovi, kako bo preživela slovenska družba.
Kulturni dogodek so v programu medgeneracijskega sodelovanja z glasbenimi točkami obogatili učenci Osnovne šole Franceta Prešerna Maribor z mentorico Metko Kuraj, za literarni užitek pa je poskrbela Alenka Regoršek, članica Društva Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor, ki je z izjemnim občutkom za umetniško besedo recitirala Zdravljico, Pevcu in odlomek iz Krsta pri Savici.
26. januar 2024: ŠOLSTVO V MARIBORU DO II. SVETOVNE VOJNE IN RAZVOJ VINOGRADNIŠTVA TER VINARSTVA NA ŠTAJERSKEM
Prvi del predavanja: Šolstvo v Mariboru do II. svetovne vojne
V sončnem dopoldnevu smo se ob 10.15 zbirali pred Osnovno šolo Franceta Prešerna na Žolgarjevi 2 v Mariboru, kjer smo imeli v okviru programa Spoznavajmo svoje mesto in domovino predavanje o razvoju šolstva v Mariboru. Ob 10.30 smo že sedeli v svetli šolski knjižnici. V uvodu nas je pozdravila ga. Marta Otič, ki je upokojena ravnateljica te šole. Pevski zbor Malčki palčki, pod vodstvom učiteljice Milene Zaner, nam je za dobrodošlico zapel nekaj otroških pesmi.
Pa smo krenili na pot zgodovine šolstva v Mariboru. Predavatelj mag. Jure Maček, arhivist v Pokrajinskem arhivu Maribor, je s slikovnim gradivom, ki ga hrani pokrajinski arhiv Maribor, popestril izbrano temo.
Predavanje je segalo v 15. stoletje pa do začetka druge svetovne vojne. Predstavljene so bile najpomembnejše stavbe v mestnem središču, v katerih se je ali se še vedno odvija proces izobraževanja. Predavatelj jih je postavil v kontekst ključnih prelomnic v razvoju šolskega sistema. Izpostavil je nemški značaj šolstva v Mariboru, začetke slovenizacije šolstva po letu 1918 ter Maribor kot center naprednih pedagoških gibanj v letih pred drugo svetovno vojno.
Na sprehodu po zgodovini izobraževanja slovenskih otrok je bilo veliko prelomnic, še posebej leto 1869, ko je avstrijski osnovnošolski zakon odpravil delitev šol, ki ga je uvedla leta 1774 Marija Terezija, na trivialke, normalne in glavne šole. 1781. je bila v Mariboru ustanovljena glavna šola, ki sprejme dečke in deklice in je bila na Slomškovem trgu. 1850 je bila ustanovljena gimnazija, leta 1869 je bilo uzakonjeno, da morajo vsi otroci obiskovati osnovno/ljudsko šolo z določenim minimalnim programom. Ljudske šole je bilo potrebno ustanoviti povsod, kjer je bilo vsaj 40 otrok. Uvede se osemletno šolanje od 6. do 14. leta. Ustanovljene so bile meščanske šole kot tudi gimnazije. Tako je letnica 1869 pomembna zato, ker pride do hitre rasti šol v Mariboru in okolici.
Mag. Jure Maček je v vsebino predavanja vložil veliko znanja, truda in časa, zato je bilo predavanje nazorno in pregledno.
Zgodovino zgradbe in ogled le-te, v kateri se nahaja Osnovna šola Franceta Prešerna Maribor, sta nam v nadaljevanju predstavili učenki šole z mentorico Mirjano Colnarič, profesorico zgodovine in geografije.
V zgradbi, v kateri je danes Osnovna šola Franceta Prešerna, se je januarja 1937 začel redni šolski pouk. Šola je bila zgrajena v rekordnem času. Načrt zanjo je naredil arhitekt Jaroslav Černigoj (1905-1989), ki je bil takrat najmlajši arhitekt v Evropi, učenec Jožeta Plečnika. Šola je bila postavljena v obliki črke A in je bila v bistvu grajena kot spomenik Aleksandru Karadjordjeviću. Ob otvoritvi je veljala za najlepšo šolo v Evropi. V kasnejših letih je doživljala številne spremembe. Spada med objekte, ki so vpisani v register slovenske arhitekturne dediščine in pod pokroviteljstvo UNESCA.
Pred odhodom so nam na šoli pripravili še malico, da smo se lahko okrepčali in krenili na drugo destinacijo našega raziskovanja šolstva v Mariboru, na posestvo Meranovo – Univerzitetni kmetijski center.
V drugem delu sta nam člana U3ŽO, Boris Zemljič in Jože Protner, magister vinarstva, predstavila posestvo Meranovo – zibelko sodobnega štajerskega vinogradništva.
Po zaviti cesti smo se z vznožja Pohorja dvignili nad Maribor, kjer na sončni legi, od koder je čudovit razgled na mesto in okolico, stoji posestvo Meranovo.
Na teh znamenitih legah je že leta 1822 žlahtne sorte vinske trte zasadil nadvojvoda Janez, vnuk cesarice Marije Terezije. Življenje nadvojvoda Janeza je bilo močno povezano z naravo, na katero je bil vezan že iz otroštva. O tem govorijo tudi naslednje besede, ki jih je zapisal v svoj dnevnik leta 1811 in kažejo njegovo posebno nagnjenje do narave, pokrajine, njune lepote in njunih sadov. To ljubezen je izrazil tudi na posestvu na »Prinčevem vrhu« nad Limbušem, danes imenovanem Meranovo:
»Bog obvarji to božansko deželo, sem si mislil, v tvojih rokah sta mir in sreča te mile pokrajine. Z lepoto si jo zaznamoval in vanjo naselil dobre ljudi…«
Pred spomenikom nadvojvode Janeza nam je Boris Zemljič pripovedoval o pomenu posestva za slovensko vinarstvo. V spominski sobo, po katere stenah visijo umetniška dela, ki prikazujejo nadvojvodo Janeza, pa sta Boris Zemljič in Jože Protner povedala še veliko zanimivosti o življenju in delu nadvojvode Janeza, ki je bil vsestranski, saj je ustanovil tudi Štajersko hranilnico, Grawe in številne kmetijske družbe, tako tudi prvo vinogradniško šolo v Hrastju. Bil je idejni vodja za železnico Dunaj – Trst.
Boris Zemljič, izjemen poznavalec zgodovine Meranovega in nadvojvode Janeza, nas je s svojim zanimivim prpovedovanjem popeljal skozi dvestoletno tradicijo gojenja vinske trte na posestvu Meranovo. Boris Zemljič je svoje poznavanje potrdil še s predstavitvijo vin v vinski kleti, kamor smo se po ogledu posestva tudi odpravili. Pokušina žlahtne kapljice je potekala, kot se zanjo spodobi. Vino je vzbudilo v nas apetit in komaj smo čakali na kosilo, ki so nam ga pripravili v Okrepčevalnici Meranovo.
Dan smo zaključili v prijetnem druženju. Domov smo se odpravili dobre volje, pa ne samo zaradi kapljice, ampak tudi zaradi prijetnega druženja. Zdelo se nam je, da se je ustavil čas, v katerem ni bilo prostora za vsakodnevne težave.
15. december 2023: Po poteh zgodovine in božične pravljice na avstrijskem Koroškem
V petek, 15. 12. 2023 smo se podali na pot v jutranjih urah in po Dravski dolini prestopili mejo na Viču pri Dravogradu.
Avstrijska Koroška se v decembru spremeni v božično pravljico, saj ga ni kraja, kjer ne bi zasvetilo na tisoče lučk, ki dajejo prazničnemu vzdušju poseben čar. Med številno ponudbo smo za našo strokovno ekskurzijo izbrali obisk Gospe Svete na Gosposvetskem polju in božični Celovec. Spoznavali bomo zgodovino avstrijske Koroške in skozi tančico zimske pravljice občutili pravljično vzdušje sedanjosti.
Gosposvetsko polje je prava zakladnica zgodovine Koroške. Prva taka znamenitost je VOJVODSKI PRESTOL, katerega 10 do 12 kamnov izhaja iz ruševin rimskega mesta Virunum. Karantanski vojvodski prestol je odigral pomembno vlogo pri obredu ustoličevanja vladarjev vojvodine Karantanije. Vojvodski prestol je bil prvič omenjen leta 1161 kot »sedes Karinthani ducatus«, ob priliki ustoličevanja vojvode
Romarsko središče GOSPA SVETA je pomembno romarsko središče za celotno območje Alpe-Jadrana. Cilj romanja je svetišče Gospe Svete in cerkev pri Krnskem gradu (Karnburg), ki je znan kot stara prestolnica vojvodine Koroške. Obe stavbi izhajata iz obdobja ustanovitve škofije v 8. stoletju. Poznogotska oblike katedrale Gospe Svete sega v začetek 15. stoletja, medtem ko je današnji videz dobila po požaru leta 1669, ko so jo obnovili. Od nekdaj pa je bila zatočišče ljudem.
Pravljični ADVENTNI CELOVEC
Obisk tega mesta je bilo enkratno doživetje. Celovec je zgodovinsko, kulturno in politično središče Slovencev na Koroškem in je bilo sredi 19. stoletja vseslovensko versko-kulturno središče, kjer so negovali slovenski jezik. Lokalna vodička nas je popeljala po mestnih ulicah in nam predstavila najznamenitejše stavbe mestnega jedra. Obiskali smo deželno hišo, kjer smo lahko videli knežji kamen.
Počasi se je stemnilo, na tisoče lučk je razsvetlilo božični sejem in ulice v mestu. Nekaj časa smo še imeli za sprehod po tem pravljičnem prizorišču, ki privablja obiskovalce od blizu in daleč. Sejemske hišice so bile okrašene s prazničnimi lučkami in zelenjem. V njih smo našli bogato ponudbo tradicionalnih božičnih dobrot, kot so pečeni kostanji, medenjaki, vroča čokolada, božični kruh in številne druge izdelke, primerne za darila in spomin.
Bilo je zelo lepo. Ker sta Lidija in Marta zboleli, sta nas vodila Boris in Srečko, ki sta se zelo potrudila pri vodenju programa, ki sta ga pripravili Marta in Lidija.
28. november 2023: Delavnica »Za večjo varnost v cestnem prometu za starejše udeležence v prometu«
V torek, 28. novembra 2023 so nas obiskali strokovnjaki z Agencije RS za varnost v prometu in nam na delavnici »Za večjo varnost v cestnem prometu za starejše udeležence v prometu« predstavili, s ciljem povečanja prometne varnosti, tudi pogoste napake voznikov in najpogostejša tveganja za nastanek metnih nesreč. Nova znanja, ki smo jih usvojili, nam bodo pomagala pri vsakodnevni vožnji po naših cestah.
10. november 2023: Strokovna ekskurzija - Drava in čas, ki teče po ptujskih zgodovinskih poteh
Na drugo ekskurzijo v tem šolskem letu smo se člani Društva Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor odpravili na Ptuj. Za izlet se je odločilo 39 članov. Naše prevozno sredstvo je bil vlak. Mesto Ptuj je od Maribora oddaljeno le okoli 20 km, to pa še ne pomeni, da ga poznamo, saj je njegova zgodovina tako pestra, da popotnika vedno znova preseneti. Zato je vračanje na Ptuj tradicija vseh tistih, ki so ga enkrat že obiskali.
V petek, 10. 11. 2023, smo se dobili v avli železniške postaje v Mariboru. Med nami ni bilo nikogar, ki še ni bil na Ptuju Na ekskurzijo smo se odpeljali z vlakom. Enourna vožnja nam je nudila zavetje pred slabim vremenom in nas ravno prav ogrela za brezbrižno klepetanje, ko smo že prispeli na Ptuj. Že iz vlaka se nam je mesto prikazalo v svoji običajni podobi, z gradom nad njim in starim delom mesta ob vznožju in Dravo, ki brezbrižna teče mimo mesta, ne glede na to, kaj se v njem dogaja. Ker smo bili kar zgodnji, sta nam kavica in rogljiček v bližnji kavarni krajšala čas do prihoda vodičke.
Po mestnem jedru nas je popeljala lokalna vodička. Najstarejše mesto v Sloveniji je skozi njene besede stopalo v naše misli in predstave o Rimljanih, trgovcih na Jantarski poti, Judih, Frankih, Turkih, celo Sulejman veličastni je bil na tem ozemlju, so deževen dan spremenile v dan, v katerem je kraljevala zgodovina.
Mestno jedro je s svojimi zgradbami zakladnica arhitekture: cerkev svetega Jurija, Dominikanski samostan, Minoritski samostan, Mestna hiša, Mestno gledališče, Stara oz. Pirichova usnjarna, Mestni stolp, Orfejev spomenik … so priče časa, ki je tekel po ptujskih zgodovinskih poteh.
Sprehod po ozkih ulicah nas je pripeljal do vznožja griča, na katerem že stoletja stoji Ptujski grad. Vzpon po stopnicah in že smo se znašli v objemu enega od najimenitnejših gradov v Sloveniji. Arheološke najdbe so pokazale, da so se prvi prebivalci zatekli na Grajski grič ob zaključku kamene oziroma na začetku bakrene dobe. Najstarejši arhivski vir, ki pripoveduje o Ptujskem gradu, je zapis kronista, salzburškega nadškofa Konrada I., ki piše, da je dal grad pozidati na mestu starega, že davno porušenega gradu. Torej je na Grajskem griču že pred 12. stoletjem stal zidan grad. Bogato opremljene sobane s številnimi umetniškimi deli kažejo na to, da je tukaj nekoč živela gospoda. V gradu je razstavljena tudi zbirka najstarejših glasbil, vsekakor pa so ob vhodu v grad našle svoj prostor kurent in druge tradicionalne maske z Dravskega polja. Pogled z gradu nas je popeljal nad opečnate strehe in tlakovane ulice najstarejšega slovenskega mesta vse do Drave in Dravskega polja. Z gradu smo se spustili zopet v mestno jedro.
Grozdje je že kar nekaj časa pobrano in njegov sok se bo naslednji dan na martinovo spremenil v vino, zato je bil obisk Vinske kleti Ptuj neizbežen, saj spada k železnemu repertuarju programa obiska mesta Ptuja. Ob vstopu smo zagledali velikanske sode, ki so polnili staro obokano klet. Gostu se kar porodi vprašanje, kako so lahko izdelali tako velike sode, kaj je danes v njih, zakaj ne vino. Skrivnosti, ki jih nosi v sebi najstarejša vinska klet na Slovenskem so sestavni del bogate tradicije ptujskega vinarstva. Vodička nam je povedala, da njeni začetki segajo v leto 1239, ko so minoriti pod samostanom postavili vinsko klet. Poleg bogate zbirke arhivskih vin, Vinska klet Ptuj hrani tudi poseben vinski zaklad – Zlato trto iz leta 1917, ki velja za najstarejše slovensko vino. Ob izjemnih arhivskih letnikih je Vinska klet Ptuj danes prepoznavna kot moderna vinska klet, ki izza veličastnih starih zidov zgodovine ustvarja prijetna, sodobna ter priljubljena vina.
Zapustili smo vinsko klet, ki je v nas vzbudila lakoto in žejo, saj je že bil čas za kosilo. Krenili smo v bližnje gostišče, kjer nas je čakala martinova pojedina, ki smo jo zalili s kozarčkom vina. Prijetnega druženja nismo zaključili ob odhodu na vlak, ampak smo ga nadaljevali še na poti do doma. Vreme je bilo še vedno nekje med oblačnim in deževnim, ko smo prispeli v Maribor.
Naslednji dan je bilo martinovo, ki mu v Mariboru rečemo »Štajersko novo leto«.
Bliža se mesec december in praznične lučke bodo razsvetlile mesta povsod po svetu. »Zakaj pa ne bi takrat krenili na avstrijsko Koroško, v Celovec?« smo razmišljali, ko smo oblikovali program. Misel je padla na plodna tla in 15. 12. 2023 je rezerviran za strokovno ekskurzijo v Celovec.
Zapisala: Lidija Štrucl
20. oktober 2023: Ekskurzija - Skrivnostni kotički koprskega zaledja v objemu trte in oljk – Socerb, Hrastovlje in Marezige
Novo šolsko leto nam je kar hitro prišlo naproti. Sonce nas je s svojimi žarki vabilo v poletno toplino in kljub temu, da je grozdje že bilo pobrano, da so polja bila pospravljena, smo bili omamljeni od poletja, ki je kar trajalo. Da bi čas še dlje dišal po počitnicah in poletju, smo se na prvo ekskurzijo v okviru programa, V ogledalu prostora in časa - spoznavajmo svoje mesto in domovino, odpravili na Primorsko, saj je tam sonce še toplejše in v ogledalu morske gladine je nebo še bolj modro.
Zgodaj smo krenili na pot, kot da bi hoteli dolgo doživljati vsak trenutek dne, ki je bil pred nami.
Naš prvi cilj je bil grad Socerb, imenovan tudi Grad Strmec. Ta se nahaja na visokem skalnem robu v bližini naselja Socerb, kjer Kras prehaja v valovito Šavrinsko gričevje. Njegova zgodovina je dolga in silno burna, saj je bil zaradi strateške lege nenehno prizorišče spopadov. Lastniki gradu so se neprestano menjavali. V srednjem veku in tudi kasneje je bil pomemben člen obrambne linije. Pri gradu, ki je bil v tem času dneva zaprt, nas je pričakal lokalni vodnik. Po gozdni poti nas je popeljal do čudovite razgledne točke na Trst, Tržaški zaliv in Koprska brda. Slikovita pokrajina niti slutiti ne da, kaj vse so v preteklosti doživeli prebivalci te pokrajine.
Pot smo nadaljevali po gozdu, dokler nismo zagledali strmih stopnic, ki so vodile v podzemno jamo. Vhod v jamo se nahaja v udorini ob Slovenski planinski transverzali, v borovem gozdu, okoli 150 m od gradu Socerb. Vodnik nam je povedal, da je to Sveta jama. Kot bi stopali v pravljični svet, smo se previdno spuščali po stopnicah, v edino podzemno cerkev v Sloveniji. Z lučko v roki se je pred nami odprl podzemni svet. Sveta jama nas je prevzela s svojo skrivnostno in mistično podobo. Vodnik nam je povedal legendo o sv. Socerbu, ki se je pred preganjalci zatekel v to jamo in bil v njej skoraj dve leti. 24. maja leta 284 naj bi bil ubit v Trstu, kar omenja že Valvasor v monografiji o vojvodini Kranjski. V cerkvi je tudi ponvica s čudodelno vodo, ki se nahaja za kapniškim stebrom. M
