Dogodki

16. maj 2023: Škofja Loka in cvetje Tavčarjevega Visokega

Leto 2023 je  proglašeno za  Tavčarjevo leto, saj je minilo 100 let, od kar je 19. februarja 1923 umrl slovenki odvetnik, pisatelj in  politik Ivan Tavčar. Na svet je privekal v skromni kajžarski družini v Poljanah v Poljanski dolini leta 1851. Ker je bil že kot otrok zelo odprte glave,  je njegova mati želela, da bi postal gospod – se pravi duhovnik. Zato je v rani mladosti odšel od doma in se le redko vračal. Ljubezen do domačega kraja pa se je globoko vtisnila v srce mladega Tavčarja in željo, da bi živel v svoji Poljanski dolini, si je izpolnil kasneje v življenju z nakupom posestva Visoko.

Tavčarjevo življenje je bilo prepleteno z delom odvetnika, politika, pisatelja, moža, očeta. V zakonu s 17 let mlajšo Franjo se mu je rodilo 5 otrok. Družina je proste dneve preživljala na Visokem, posestvu, katerega zgodovino je pisatelj spoznal ob prebiranju zapiskov, ki jih je našel v stari Kalanovi skrinji. Tako je nastal zgodovinski roman Visoška kronika, pisateljevo zadnje delo. Kdo ne pozna njegovih del: Cvetje v jeseni,  Med gorami, V Zali, dela, ki so del železnega kurikuluma pouka slovenskega jezika v osnovni in srednji šoli. 

Da bi se »srečali« s pisateljem, pokrajino, ki jo je tako rad opisoval, s kraji, ki jih je nosil v svojem srcu,  smo se v torek, 16. 5. 2023, v okviru izobraževalnega programa, V ogledalu prostora in časa – spoznavajmo svoje mesto in domovino, zopet odpravili na strokovno ekskurzijo. 

Tokrat nas je pot vodila  v Škofjo Loko in v Poljansko dolino na Visoko. Mesto Škofja Loka leži na stiku Selške in Poljanske doline s Sorškim poljem in na robu Loškega gorovja.
 
Ob prihodi v Škofjo Loko nas je pri maketi na Cankarjevem trgu  pričakala lokalni vodička, ki nas je popeljala po starem mestnem jedru.  
Sprehodili smo se do župnijske cerkve Sv. Jakoba, mimo Kapucinskega samostan in cerkve Homanove hiše, Uršulinskega samostana s cerkvijo, Kašče iz leta 1513. 
Vodička nam je povedala veliko zanimivega o zgodovini mesta, za katerega je najbolj znano, da je imelo v srednjem veku  močno razviti obrt in trgovina.  Leta 1673 je bilo v Loki 95 rokodelcev z mnogimi pomočniki. Organizirani so bili v rokodelskih cehih, ki so bili na višku v 17. stoletju. Živahna je bila trgovina z železom, loškim platnom in siti.        Kašča je ena najbolj častitljivih starin v mestu. V prvotni obliki je stala že pred potresom leta 1511. Po ukazu škofa Filipa je bila temeljito obnovljena, kar lahko preberemo na poznogotski, renesančno oblikovani reliefni plošči s škofovim grbom, ki je vzidana na fasadi kašče. Poleg gradu je bila kašča najpomembnejše poslopje zemljiških gospodov, saj so v njej shranjevali vse naturalne dajatve. Kašča je bila takrat del mestnega obzidja, danes je v njej stalna galerija akademskega slikarja Franca Miheliča, v kleti pa gostilna, pivnica in vinoteka.

Po legendi naj bi pohlepni loški gospod zahteval le najboljše dajatve od svojih podložnikov in jih vsako leto nabral toliko, da jih vsi Ločani sedem let ne bi pojedli. Bil je tako pohlepen, da je prepovedal kmetom prodajo svojih izdelkov in pridelkov, dokler ni sam popolnoma izpraznil kašče in napolnil svoje mošnje zlata. To se mu je maščevalo, ko je upravnik kašče, imenovan kaščar, zahteval svoj delež dobička, a ko ga je loški gospod zavrnil, ga je kaščar zabodel, ukradel zlatnike in zaklad zakopal neznano kam.
Cerkev Sv. Jakoba skriva v sebi umetniška dela, ki so nastajala v različnih obdobjih zgodovine. Osrednje mesto v njej ima kip cerkvenega zavetnika, apostola sv. Jakoba. Obiskovalca prevzameta oltarja iz črnega marmorja, delo Mihaela Kuše iz 1700. 
Levo stransko kapelo s krstilnico in božjim grobom, vso v marmorju, je zasnoval arhitekt Jože Plečnik (1951–1954), ki je cerkev opremil tudi z lestenci. Desna stranska kapela hrani misijonski križ iz leta 1890, ob njem pa kipa apostola Janeza in Žalostne Matere Božje.  
Pot nas je vodila po ozkih ulicah do samostana, v katerem so do leta 1782 bivale klarise. Po ukinitvi njihovega samostana so istega leta prišle  v Škofjo Loko tri sestre uršulinke iz Gradca. Na cesarjeve stroške se je nemudoma začela prenova samostana v šolske namene.  Uršulinski šolski in vzgojni zavod v Škofji Loki je postal eden izmed najlepših in najmodernejših v vsej avstro-ogrski monarhiji. 

Do loškega gradu  nad Škofjo Loko nas je pripeljala rahlo vzpenjajoča se pot. V gradu je danes sedež Loškega muzeja. Grad je bil v listinah prvič omenjen leta 1202. V svoji zgodovini je grad menjal več lastnikov, saj je bil podržavljen, potem je bila lastnica Emilija Baumgartner, odkupile so ga uršulinke, v njej je bila vojaška bolnica, pa Nemci, zbirni center za ujetnike. Leta 1959 je postal državna last in je v njem dobil prostor Loški muzej.
Muzej s svojimi bogatimi zbirkami priča o zgodovini krajev in ljudi v Škofji Loki in okolici. 
Ena od legend pripoveduje, kako se je v grbu Škofje Loke pojavil zamorc.
Zemljiški gospod Abraham, ki je bil doma na Bavarskem, je s svojim služabnikom, zamorcem, potoval po Poljanski dolini. V temnem gozdu sta naletela na velikanskega medveda. Knez Abraham je obstal, zamorec pa je nategnil lok ter medveda pokončal. Gospodar je slugo objel in dejal: »Rešil si mi življenje, služabnik. Za tvoje junaštvo te bom nagradil, da bodo še pozni rodovi vedeli, kakšen junak si bil.« V zahvalo je dal v mestni grb naslikati glavo zamorca.
V muzeju je postavljena tudi Tavčarjeva delovna soba in pohištvo s posestva Visoko, ki ga je kupil Ivan Tavčar. 

Pot smo nadaljevali v Poljansko dolino na Tavčarjevo Visoko
V Tavčarjevem dvorcu je postavljena stalna zbirka »Visoška domačija pripoveduje«. Vodička nam je razkrivala skrivnosti domačije, katere lastniki so v preteklosti doživljali različne usode: od Kalanov, o katerih je pisal Tavčar v romanu Visoška kronika, do lastnikov, ki so pisatelju prodali posestvo, do nesrečne usode dveh pisateljevih vnukov.
 
V času Tavčarjevega življenja je bil dvorec živahno središče, kjer so pisatelja obiskovali številni prijatelji in vaščani. Tu je bilo tudi teniško igrišče, kot eno prvih pri nas. 
Pisatelj s svojo družino počiva v grobnici v bližini domačije. 
Dež je neumorno padal, ko smo zapuščali Visoko in se odpravili v Gorenjo vas na kosilo.
Kljub nesočutnemu vremenu smo bili zadovoljni, saj smo spoznali veliko novega. Ob okusni hrani smo urejali slike, ki so se ves dan shranjevale v našem spominu. 
Z vsakim izletom na novo odkrivamo, česa vsega ne poznamo in veseli smo, da je tega  še veliko, zato komaj čakamo na naslednji izlet.
 

21. april 2023: Možgani – gibanje – hoja, predavanje, prof. dr. Zvezdan Pirtošek

Na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Maribor, ki svoje aktivnosti izvaja v prostorih Dobe, že vseskozi, od svoje ustanovitve pred tremi leti, skrbijo za nova znanja starejših, da bi starejši Mariborčani živeli dlje in bolj kvalitetno.

Konec aprila so povabili prof. dr. Zvezdana Pirtoška, uglednega in mednarodno priznanega  nevrologa, predstojnika Katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti in dolgoletnega predstojnika Kliničnega oddelka za bolezni živčevja UKC v Ljubljani. Na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana vodi ambulanto za starejše, ki imajo različne možganske bolezni. Opozarja na tisto drugo, tiho epidemijo, epidemijo nevrodegenerativnih bolezni, še posebej demence, na katero nismo pripravljeni. Je tankočuten opazovalec družbe, ki zna skozi prizmo nevrologa pogledati širše in odstreti plasti, za katere smo kot družba pogosto slepi.

Tema njegovega predavanja in kasneje pogovora z udeleženci je bila: Možgani-gibanje-hoja, ki je pritegnila več kot 160 Mariborčank in Mariborčanov, ki so z veliko pozornostjo spremljali predavanje. Izvedeli so veliko novega in zanimivega o delovanju in »staranju« možganov in o tem, kaj lahko sami storimo za to, da ohranimo možgane čim dlje zdrave.

Gibanje ima pozitiven vpliv na številne telesne funkcije in je zato pomembno tudi za možgane. Učinki hoje na možgane so lahko tudi posredni, saj hoja zmanjšuje tveganje za debelost, visok krvni tlak in sladkorno bolezen. Te bolezni predstavljajo dejavnik tveganja za demenco in upad umskih sposobnosti, preko zmanjšanega tveganja za srčno žilne bolezni torej zmanjšujemo tudi tveganje za nastanek demence, je povedal profesor Zvezdan Pirtošek.

So pa, kot vedno, tudi tokrat bili na Univerzi za tretje življenjsko obdobje razvojno naravnani. Da ne bi ostalo predavanje le pri besedah, so svoje člane povabili, da se pridružijo vodenim pohodom, ki jih bodo v homogenih skupinah, glede na fizično pripravljenost članov,  organizirali v mesecu maju in nadaljevali tudi jeseni. S tem programom želijo pomagati vsem, ki imajo željo hoditi v naravi, pa se težko odločijo, da bi hodili sami. V skupini je vsekakor veliko bolj prijetno in družabno. Seveda pa bodo tudi skupine, ki bodo združevale člane, vajene hoje, ki pa želijo le nadgraditi svoje pohodniške navade še z družabnostjo in vedenjem o novih lokacijah. Skupine bosta vodili izkušeni mentorici Vesna Rauter in Jožica Gamse. Vabijo vse, ki še razmišljate ali bi začeli hoditi in imate vprašanja, da jim pišete na info@u3zo-mb.si in z veseljem vam bodo odgovorili.

31. marec 2023: Strokovna ekskurzija: Vtisi z Notranjske

V rokah imam knjigo Janeza Vajkarda Valvasorja, Slava vojvodine Kranjske, ki obsega 3532 strani in je izšla leta 1689 v Nürnbergu. Prikazuje življenja Slovencev v 17. stoletju, saj so v njej podrobno opisana slovenska mesta, gradovi, samostani in tudi podzemne jame. Knjiga ima veliko vrednost tudi zato, ker je opremljena s 528 grafikami, ki jih je Valvasor narisal sam. Da bi jo lahko prebralo čim več ljudi, jo je napisal v nemškem jeziku. Za Cerkniško jezero, ki ga je v svoji knjigi  Slava vojvodine Kranjske opisal  Janez Vajkard Valvasor, je že od nekdaj med ljubitelji narave in znanstveniki želo veliko zanimanja, saj je, kot je napisal Valvasor, zaradi svojega skrivnostnega presihanja pravo čudo narave. Valvasor velja za enega izmed najbolj uspešnih slovenskih znanstvenikov, saj mu je uspelo z raziskavo Cerkniškega jezera postati član Kraljeve družbe v Londonu.   

Da bi se srečali s tem »čudom« narave, smo se v petek, 31. 3. 2024,  v okviru izobraževalnega programa, V ogledalu prostora in časa – spoznavajmo svoje mesto in domovino, zopet odpravili na strokovno ekskurzijo. Tokrat nas je pot vodila  na Notranjsko.

Živa maketa Cerkniškega jezera
Po dolgi vožnji smo prispeli v Cerknico, kjer smo se ustavili pri Jezerskem hramu - Zavodu za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Najprej smo se okrepčali ob malici in kavici, nato pa smo pričeli z našo »raziskovalno ekspedicijo«. Prvi cilj je bilo Cerkniško jezero, ki  je eno največjih presihajočih jezer v Evropi. Vsako leto se pojavi na kraškem polju, ujetem med Javorniki na eni ter Bloško planoto in Slivnico na drugi strani. V suhem delu leta jezero izgine, tako da je tu v enem letu moč na istem kraju veslati, ribariti, se sprehajati in kositi travnik.
Da bi bolje razumeli ta naravni čudež, smo si ogledali živo maketo Cerkniškega jezera, ki je avtorsko delo Vekoslava Kebeta. Ta projekt je nastajal tri leta in je po izbiri materialov ter načinu izdelave unikat. Je prvi prikaz delovanja Cerkniškega jezera in natančno ponazarja  delovanje vodnega sistema oziroma nastajanje in presihanje kraškega fenomena Cerkniško jezero. Avtor makete nam je v pristnem notranjskem narečju: »Jezero je, jezero nej …!« prikazal delovanje jezera, razkril njegove skrivnosti, ki so od nekdaj burile človeško domišljijo. Zato so nastale tudi številne pripovedi o jezeru in ljudeh, ki živijo ob njem. Ob prikazu vodnega sistema smo spremljali tonske posnetke življenja ob jezeru, tako smo resnično občutili vso naravo, vodo, ptice, živali …

Ogled Cerkniškega jezera v naravi
Vreme nam ta dan ni bilo naklonjeno, zato smo z avtobusom opravili panoramsko vožnjo ob jezeru in se na lastne oči prepričali, da »jezero je«, saj je bilo polno vode. Jezero se na Cerkniškem polju praviloma zadrži okoli osem mesecev na leto. Navadno se voda razlije po površini dobrih 20 km2, ko pa je vode največ, površina jezera meri okrog 26 km2. Ko je polno, je Cerkniško jezero največje jezero v Slovenij.

Pot smo nadaljevali do gradu Snežnik
Med vožnjo  smo občudovali prelepo naravo, sredi katere stoji grad Snežnik. Ob pogledu nanj se v popotniku vzbodiju romantična čustva in domišljija, ki sega v čase, ko je v gradu še živela gospoda. Sprehodili smo se po bogato opremljenih grajskih prostorih in si ob besedah naše vodičke živo predstavljali življenje v njih. V jedilnici smo prebrali jedilnik grajske gospode in jedilnik njihovoh služabnikov. Bogata raznolika oprema z umetniškimi deli in lovskimi trofejami priča, da so bili lastniki gradu ljubitelji umetnosti, ljubitelji narave in da jih je slikovitost pokrajine in njen mir vabil  v te kraje. Romantični grad Snežnik, v prelepi naravi na Notranjskem, je eden od dveh v Sloveniji z ohranjenimi avtentičnimi interjerji iz druge polovice 19. stoletja. Z njim upravlja Narodni muzej Slovenije.

Lovska zbirka in polharski muzej
V pristavi gradu Snežnik smo si ogledali lovsko zbirko in polharski muzej. Za te kraje je značilno polharjenje, ki je bilo omenjeno že v 13. stoletju. Ljudje so lovili polhe, jih uporabljli za prehrambene namene, iz  njihove kože pa so izdelovali polhovke. Kože so tudi prodajali za različne krznene izdelke. Na temo polharjenja in polhol so nastale številne ljudske pripovedi. O tem so pisali tudi pisatelji, kot je Josip Jurčič in njegova Jesenska noč med slovenskimi polharji. Vsako leto poteka  tradicionalni lov na polhe. 

Po ogledih smo se odpravili na zaslužen obed. Pred nami je bila še dolga pot do doma.
Polni vtisov smo  posedli v avtobus. Z nami je bil  Vekoslav Kebet: »Jezero je, jezero nej …«, pa grajska gospoda, pa polharji, pa seveda Janez Vajkard Valvasor, ki je prvi povedal svetu, kakšne lepote najdemo na Slovenskem.
Zapisala: Lidija Štrucl

24. februar 2023 - Strokovna ekskurzija: V OBJEMU PREKMURSKEGA OBZORJA - POVEST O DOBRIH LJUDEH

Prekmurje, tako blizu in tako daleč, tako znano in neznano. S katerimi ustvarjalci ga lahko povežemo? Seveda je tukaj deloval tudi Jože Plečnik, pa številni literati, med katere na prvem mestu spada Miško Kranjec s knjigo Povest o dobrih ljudeh, pa Ferdo Godina in njegove Bele tulpike, pa Feri Lainšček Namesto koga roža cveti …, pa Vlado Kreslin … Še in še bi lahko naštevala. Prekmurje skriva v sebi veliko povesti o ljudeh različnih kultur in veroizpovedi, o ljudeh, ki so v teh krajih iskali srečo in boljše življenje … Sama pokrajina, ravnica, je dala temu človeku posebno »dušo«, zgodovina je krojila njegov jezik, ki hodi po svojih poteh, vendar ostaja tu kot eden izmed slovenskih narečij. Kulinarika teh krajev je s svojo raznolikostjo vabljiva za popotnika – sodobnega turista.
Vse to so bili izzivi, ki so nas v petek, 24. 2. 2023, vodili v Prekmurje na strokovno ekskurzijo v okviru izobraževalnega programa V ogledalu prostora in časa – spoznavajmo svoje mesto in domovino.   
Prvi naš cilj je bila Lendava in njen grad. 
Lendavski grad nas je že od daleč pozdravil, saj stoji  nad starim delom mesta na strmem hribu, ki se dviga med slikovitimi vinorodnimi griči na nadmorski višini 266 m. V gradu smo si najprej ogledali film o Lendavi in okolici, nato pa smo se sprehodili po njegovih prostorih, kjer so številne razstave od etnološke, do razstave metuljev Štefana Galiča.  V njegovih prostorih ima sedež tudi Galerija-Muzej Lendava, ustanovljen leta 1973. V galerijski zbirki sta shranjeni likovna dediščina lendavskih umetnikov, med katerimi je najpomembnejši Györgya Zale, ki se je rodil v meščanski družini takratne Dolnje Lendave kot György Mayer in je eden najbolj znanih, delovnih in zavzetih kiparjev. Na prehodu stoletja je v kiparskih stvaritvah utelesil mnoge junaške, a hkrati tragične trenutke in osebnosti madžarske zgodovine. V njej je tudi zbirka umetnin, ki so nastale v okviru tradicionalnih mednarodnih likovnih kolonij. Na panojih smo prebirali legende o znanem junaku Mihaelu Hadiku, katerega mumija je ohranjena v kapelici nad gradom. 
Pot smo nadaljevali do kapelice Sveta Trojica z mumijo Mihaela Hadika. 
Mumija s svojo skrivnostnostjo že stoletja buri ljudsko domišljijo, zato so  v zvezi z njo ohranjene številne legende, ki se »tepejo« z zgodovinskimi dejstvi. 
Pokopališče, ki je okoli cerkve Svete Trojice je najstarejše pokopališče v občini Lendava. Znamenitost griča je tudi kripta pod cerkvijo, kjer so pokopani zaslužni predniki. Kripta ni na ogled, ampak je to v načrtu za prihodnost.
V centru Lendave je odprt Muzej meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva.
V meščanski hiši, ki je ena najlepših neobaročnih zgradb Pomurja, je  od leta 2007  odprt Muzej meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva. Eksponati pričajo o zanimivi zgodovini – dejavnostih, ki so bile v preteklosti pomembne za gospodarski in kulturni razvoj Lendave. Ohranjeno je unikatno pohištvo iz bogate meščanske hiše, zapuščina lendavske lekarne, dežnikarstva, stari tiskarski stroji, listine in časopisi, ki so jih tiskali v Dolnji Lendavi. Tukaj so natisnili prve tri knjige na ozemlju današnje Slovenije, ki jih je napisal madžarski pridigar György Kultsár. Udeleženci izleta smo si po vseh teh ogledih zaslužili kratek odmor in si v centru Lendave privoščili kavico ter malico iz nahrbtnika. Čas nas je preganjal, saj je bilo pred nami še kar nekaj ogledov, obiskali smo Sinagogo Lendava.
Ogledali smo si sinagogo in  raztavo v njej, ki ima naslov Vrnitev domov: zgodbe stolpersteinov lendavskih judovskih družin. V njej je stalna spominska razstava o lendavskih in pomurskih Judih ter stalna razstava Ognjeni zvitki izraelskega grafika in slikarja Dana Reisingerja.
Srečanje z eno najtemnejših zgodb v človeški zgodovini je vedno znova pretresljivo in nepojmljivo. Krute usode judovskih družin nas  opominjajo, da se kaj takega ne sme zgoditi nikoli več.           
Naslednji cilj je bila Velika Polana, rojstni kraj Miška Kranjca. 
Na Kranjčevi domačiji smo videli pisateljevo delovno sobo, njegova dela, ga spoznavali kot slikarja, politika in ljubitelja nogometa … 
Vsestransko aktiven pisatelj je s svojo zapuščino pustil globoko sled v slovenskem kulturnem svetu. Pred nami je bil samo še ogled Tropskega vrta  in Ocean  Orchids Dobrovnik.
Tropski vrt in cvetoče orhideje, že smo bili z mislimi nekje drugje. Lepota cvetja in zelenja nas je očarala in redki so bili tisti, ki si niso kupili kakšne orhideje. S polnim prtljažnikom cvetočih lepotic smo krenili do gostišča v Dobrovniku, kjer smo imeli kosilo.
Prekmurska jed nas je okrepčala in pot smo nadaljevali proti Mariboru.
Prekmurje nas je obogatilo s svojimi zanimivostmi. Vsak izmed nas je domov ponesel  vtise in spoznanja, ki so nam dala  misliti o naši preteklosti, v kateri se človeške usode kažejo v takšni in drugačni luči.  Povest o dobrih ljudeh pa ostaja med nami kot luč, ki nam kaže pravo pot …
Mesec bo naokoli in pred nami je nova ekskurzija.
Zapisala: Lidija Štrucl

13. januar 2023 - Strokovna ekskurzija: BANKA SLOVENIJE IN PLEČNIKOV DUH POD LJUBLJANSKIM GRADOM

In prišel je petek, 13. 1. 2023, dan, ko smo se odpravili na strokovno ekskurzijo v okviru izobraževalnega programa V ogledalu prostora in časa – spoznavajmo svoje mesto in domovino.  Pot  nas je vodila v Ljubljano. Marsikdo bi  ob tem pomislil: »Ljubljana, tam sem bil že velikokrat. Kaj je tam zanimivega? » Ljubljana že na prvo žogo ponuja dve za nas pomembni zanimivosti, in sicer znamenite zgradbe svetovno znanega  arhitekta Plečnika, ki mestu dajejo pridih veličastnosti in nesmrtnosti. Kot glavno mesto Slovenije pa ima v Ljubljani sedež Banka Slovenije, ki je za nas, državljane Slovenije, velikega pomena. Razumevanje delovanja Banke Slovenija spada k  finančni opismenjenosti  posameznika.

Najprej smo Obiskali Banko Slovenije.                                                                                      

V banki so nas sprejeli, kot se za tako poslovno ustanovo spodobi. Pripravili so odlično predavanje, na katerem  smo skozi avdiovizualne, interaktivne vsebine in didaktične igre spoznali, kako deluje centralna banka, kako je povezana z Evrosistemom in kako s svojimi odločitvami vpliva na življenje posameznika. 

V okviru Banke Slovenija smo obiskali tudi muzej. Skozi zgodovino slovenskega denarja  smo se spominjali sprememb v naši družbi. Predstavljeni so nam bili številni vrednostni kovanci ter  prepoznavanje ponarejenega denarja.

V Banki Slovenija so nas pogostili  s kavico in pecivom, vsak udeleženec pa je prejel zvezek in svinčnik, ki ga lahko posadiš in iz njega zraste rastlina.

Finančno osveščeni smo zapustili Banko Slovenija in nadaljevali z raziskovanjem Ljubljane.

 Pot nas je vodila do Plečnikove hiše.

Po skupinah smo si ogledali  prostore, kje je arhitekt Jože Plečnik (1872–1957) živel in ustvarjal od leta 1921 do svoje smrti in kjer se je porajala Plečnikova Ljubljana. Originalno ohranjeno domovanje je edinstven biser slovenske arhitekture.

Z zadržanim spoštovanjem smo vstopili v arhitektovo hišo, kjer ima človek občutek, da njegov duh stopa po njemu dragih prostorih, kjer je ustvaril dela, ki postavljajo njega in Ljubljano na svetovno karto najlepših mest na svetu. V hiši je vse na svojem mestu, tako kot je bilo leta 1957, na dan, ko je veliki genij umrl.

Njegovo misteriozno življenje še danes buri raziskovalce, saj je nepojmljivo, kaj vse je Plečnik v svojem življenju ustvaril. Skromen, nezahteven v življenjskih potrebah, se je predajal ustvarjanju in bil kot profesor neumoren mentor svojim študentom.

 Na ogled Plečnikovih zgradb po središču  Ljubljane  nas je popeljal mestni vodič.

Sprehodili smo se mimo Križank do Narodne in univerzitetne knjižnice, Šuštarskega mostu, Tromostovja, Plečnikove  tržnice, Mesarskega mostu … Vodič je ob vsaki znamenitosti povedal veliko zanimivosti o njenem nastanku in pomenu. Udeleženci ekskurzije smo dobili številne  informacije o Plečnikovih zgradbah, o našem glavnem mestu in vsak zase smo jih združili s tistim vedenjem, ki smo ga že imeli. Vsi pa smo se strinjali, da smo slišali veliko novega.

Sledilo je kosilo v gostišču Stari tišler v Ljubljani, nato pa vrnitev v Maribor.

V prijetnem vzdušju smo zaključili tretjo ekskurzijo v okviru našega programa. Ljubljana je mesto, ko ga začneš spoznavati,  odkriješ, da si spoznal le drobec njegovih lepot in skrivnosti.  Zato se bomo v Ljubljano še vračali!

Zapisala: Lidija Štrucl

16. december 2022 - Strokovna ekskurzija: Čarobne lučke Mozirskega gaja

V petek smo se člani Univerze za tretje življenjsko obdobje Maribor- DOBA odpravili na drugo strokovno ekskurzijo v tem šolskem letu. Jutro je bilo tega dne hladno in mračno, skozi meglo so si utirale pot drobne dežne kaplje. »Nič kaj obetajoč dan,« je pomislil marsikdo pred odhodom na pot. Zbor udeležencev je bil kot po navadi na Partizanski cesti pred sladolednico Lastovka v Mariboru  ob  7.50  in odhod avtobusa ob 8.00. 

Ob vstopu na avtobus smo kar pozabili na turobno vreme in se kot otroci veseli posedli. Klepet med udeleženci izleta se je razlil po avtobusu. Ogreli pa smo se tudi s »kapljicami« vedno dobrodošlega Jegermeistra. Na poti je ga. Marta Otič še povedala nekaj besed o naših ciljih ekskurzije. Med neumornim klepetanjem smo prispeli v Žalec.

Razdelili smo malico in se posedli v bližnjem lokalu. Potem smo se odpravili do Ekomuzeja hmeljarstva in pivovarstva Slovenije. Pot do tja nas je vodila mimo  Zotlove kovačije, kjer je bilo v dobi reformacije zbirališče žalskih protestantov, pozneje pa trški špital in  mimo  župnijske cerkve  sv. Nikolaja, ki  je najstarejši, v listinah imenovani, stavbni objekt v Žalcu.  Ob cerkvi sv. Nikolaja stoji obrambni stolp iz  začetka 16. stoletja in predstavlja edini ohranjen del nekdanjega tabornega obrambnega obzidja, ki je stalo na tem mestu. Taborsko obrambno obzidje, ki je služilo za obrambo pred Turki. Ohranjen obrambni stolp je bil obnovljen leta 2002, ob njem pa so dve leti kasneje posadili potomko najstarejše vinske trte na svetu z mariborskega Lenta, imenovano Nikolaja. 

Ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva  Slovenije se nahaja v prenovljeni hmeljarski sušilnici Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo. Je del turističnega projekta interaktivni muzej, ki ponuja sprehod skozi zgodbo hmelja v Spodnji Savinjski dolini, imenovani tudi Dolina zelenega zlata. To ime priča o pomenu hmelja za  regijo.  V muzeju nam je prijetna vodička povedala veliko novega o hmeljarstvu  in pivovarstvu v teh krajih, ki s svojim začetkom sega v leto 1876. izvedeli smo, da je Simon Kukec  zaslužen za razvoj pivovarstva v Savinjski dolini.

V muzeju je nazorno prikazana pridelava hmelja. Še posebej zanimiv je film iz 1960, ki prikazuje, kako so ročno obirali hmelj. Pri tem so sodelovale celotne družine, ki so za obran hmelj prijele bone, ti pa so bili ob koncu obiranja vnovčljivi. Danes vso delo opravijo strojno.

Na koncu ogleda smo si v degustacijski sobi  privoščili sproščujoč vrček hišnega piva Kukec.

Pred muzejem nas je že čakal avtobus in nadaljevali smo vožnjo proti Gornjemu Gradu. To je majhen kraj z zaselki, ki je  stopil v zgodovino leta 1140 z ustanovitvijo benediktinskega samostana.   V kraju je leta 1630 umrl ljubljanski škof Tomaž Hren. Znamenitost kraja je cerkev sv. Mohorja in Fortunata, bivša sostolnica ljubljanski, ki je po prostornini največja v Sloveniji, ima tudi najvišjo kupolo. Zgrajena je bila v letih 1757–1763.

Prvotna cerkev je bila postavljena kot del v 12. stoletju nastalega benediktinskega samostana. Bila je večkrat prezidana. Ob razpustitvi samostana proti koncu srednjega veka je bila dodeljena ljubljanski škofiji, ki je poleg dušnega pastirstva prevzela tudi sodne pravice. Gornji Grad je tako postal poletna rezidenca ljubljanskih škofov.

Prijazna vodička nas je popeljala po cerkvi in nato še v Muzej Štekel v bližini cerkve. Muzej je zakladnica več muzejskih zbirk, ki hranijo etnološke in tehnološke eksponate. Stolp Štekl je bil zgrajen leta 1578 kot obrambni in hkrati vhodni stolp v utrjen kompleks graščine v Gornjem Gradu. Danes je to še edini ohranjen del obrambnega obzidja, ki je konec 16. stoletja varovalo Gornji Grad pred turškimi vpadi. V pritličnem delu stolpa je galerija. Zgornje prostore krasijo štiri muzejske zbirke, ki hranijo predmete iz Gornjega Grada in okolice: etnološka zbirka, zbirka izumitelja Antona Jamnika, gornjegrajskega Leonarda da Vincija, ter zbirka fosilov in kamnin, v pritličju pa ostanek dvorca, ki je povezan s katedralo, so še verska zbirka, zbirka vizitk in nekrajevnih razglednic ter zbirka starih fotografij Gornjega Grada. 

Nizka megla z dežjem nas je spremljala ob prehodu iz cerkve v muzej. Mraz se je želel zariti v naše kosti. Gostoljubna vodička nas je pogostila z vročim čajem in kuhančkom, ob katerem so se prilegli domači piškoti naše gostiteljice. Veseli in klepetavi smo se vrnili na avtobus ter krenili do Spodnje Rečice, kjer smo imeli kosilo v gostišču Markl. Ob »kolinah« in pijači smo se segreli.

Že smo bili na poti proti Mozirskemu gaju, kjer smo občudovali kar 1,7 milijona božičnih lučk, ki se prepletajo v različne figure, v številnih barvah krasijo gredice, etnološke objekte in druge eksponate.  V naših srcih se je prebudil otrok, ki v božičnem času pričakuje nekaj lepega. Čarobnost je premagala slabo vreme.

V Maribor smo se vrnili ob 19.00.  Božične pesmi iz zvočnikov na avtobusu so popestrile veselo vzdušje in pot se je zazdela kar prekratka. Poslovili smo se z besedami: »Vidimo se na naslednjem izletu!«

Raziskovanje Slovenije je nikoli končana zgodba.  
Zapisala: Lidija Štrucl

7. november 2022 - Radio Maribor

U3ŽO je sodeloval v oddaji Radia Maribor Odkrivamo Maribor. Oddaja je bila izključno posvečena naši Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Sodelovali so: Zdenka Pašič, Jasna Dominko Baloh, 5 mentorjev naše univerze in 6 članov U3ŽO, udeležencev naših programov.

Oddaji lahko prisluhnete >> tukaj.

21. oktober 2022 - Strokovna ekskurzija: Odstiramo tančice preteklosti na celjskih zgodovinskih tleh

V okviru izobraževalnega programa, V ogledalu prostora in časa-spoznavajmo svoje mesto in domovino, smo se v petek, 21. 10. 2022, odpravili v knežje mesto Celje – Celeia. Kljub temu, da je mesto oddaljeno od Maribora okrog 60 km in se zdi, da ga zaradi bližine poznamo, nas na vsakem obisku tega mesta vedno znova nekaj preseneti. Tega so se zavedali tudi udeleženci ekskurzije, saj se jih je zbralo kar 60. Željni novih spoznanj smo po enourni prijetni vožnji z vlakom prispeli na naš cilj. Najprej smo se sprehodili skozi mesto do Pokrajinskega muzeja. Tu smo se razdelili v dve skupini in vodiči so nas odpeljali »na raziskovanje« po preteklosti mesta pred našim štetjem vse do rimskih časov v začetku našega štetja, kjer  smo si ogledali rimske izkopanine Mesto pod mestom v kleti Knežjega dvora. To je do sedaj največja predstavitev ostankov rimske Celeje »in situ«. Sprehodili smo se med starodavnimi zidovi. Izkopanine, ki so ostale pod zemljo, so predstavljene tako slikovito, da si je lahko predstavljati, kakšno je bilo mesto v rimskih časih. Obiskovalec se ob tem nehote zave, kako bogato zgodovinsko mesto je to.

Sledil je ogled stalne razstave Grofje Celjski v Knežjem dvoru, ki govori o vzponu in padcu najpomembnejše plemiške rodbine v obdobju poznega srednjega veka na današnjih slovenskih tleh. Dejstvo, da so bili Celjski  poslednja pomembna srednjeveška dinastija, ki se je s slovenskih tal povzpela v kroge evropskega visokega plemstva, obiskovalce vedno znova preseneti. Imena, kot so Herman II, Barbara Celjska, Ana Celjska, Ulrik II, Veronika Deseniška se ohranjajo v zgodovini Slovencev tudi  po svojih dramatičnih življenjskih zgodbah, zato so navdih številnim ljudskim ustvarjalcem in literatom v njihovih delih.

Pot nas je vodila do Pokrajinskega muzeja: kjer smo si ogledali Celjski strop v osrednji dvorani Stare grofije, ki je osamljen primer profanega slikarstva na prehodu iz renesanse v zgodnji barok. Poslikan Celjski strop je še danes poln skrivnosti. Poslikava ima 11 slik,  ki prikazujejo letne čase in junake iz grške mitologije.

Že ob prihodu v mesto smo zagledali bronast kip ženske s kovčkom v roki.  Celje  je namreč rojstni kraj Alme Ide Wilibalde Maximiliane Karlin (1889-1950), svetovne popotnice, pisateljice, ljubiteljske raziskovalke, poliglotke in teozofinje. V Pokrajinskem muzeju smo si ogledali stalno razstavo o tej nenavadni in izjemni ženski, ki je v času svojega življenja prestopala tako duhovne kot fizične meje.  S svojim popotovanjem okrog sveta je umeščena med največje popotnike vseh časov. S svojim delovanjem  Alma M. Karlin prinaša močno sporočilo sodobnemu človeku, ki je še vedno poln predsodkov glede razlik med ljudmi in narodi.

Polni vtisov smo se po ogledih, okrog 13.00, sprehodili do gostišča Evergreen Kapija na Glavnem trgu 12, kjer smo imeli organizirano kosilo.  Ustrežljivi natakarji so nas prijazno sprejeli in nam postregli. Udeleženci smo izmenjavali mnenja o ogledanem. Iz prijetnega  klepetanja in druženja je bilo razbrati, da smo izvedeli veliko novega in zanimivega. 

Po kosilu smo se z mestnim avtobusom  odpeljali  na Celjski grad in se sprehodili med njegovimi zidovi. Mogočni grad že stoletja stoji na griču nad mestom in s svojimi zidovi pripoveduje zgodbo o Celjskih grofih. Povzpeli smo se na Hermanov stolp, od koder se nam je odprl izjemen razgled na okoliške griče in Celje pod njim.

Z mestnim avtobusom smo se  vrnili na železniško postajo v Celju in se ob 17.25 z vlakom vrnili v Maribor. Vožnja z vlakom je bila prijetna, nekateri so klepetali, drugi zamišljeno zrli skozi okna vlaka in  razmišljali o Celju, njegovih znamenitostih in zanimivih osebnostih.

Ob prihodu v Maribor smo se poslovili, zavedajoč se, da smo odstrli le nekaj tančic s  celjske preteklosti.

 Zapisala: Lidija Štrucl

7. september 2022 - Poletno srečanje s prof. dr. Jožetom Ramovšem

Starejši občani mesta Maribora so med letošnjim poletnim srečanjem na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v prostorih Dobe na Prešernovi 1  preživeli prijeten dopoldan.

Po kratkem nagovoru predsednice društva gospe Zdenke Pašić je prisotne pozdravila tudi direktorica Dobe Jasna Dominko Baloh. V svojem nagovoru je poudarila, da je sodelovanje s starejšimi v naši družbi nujno in pomembno, saj se človek celo življenje uči in izobražuje, zato ji je v veliko zadovoljstvo, da je odprla vrata svoje ustanove starejšim občanom našega mesta.

Na srečanje je bila povabljena tudi podžupanja Mestne občine Maribor, Alenka Iskra, ki je v svojih besedah poudarila, da  se preko  predstavnikov v Svetu za starejše slišijo njihove potrebe in želje. Poudarila je, da si občina prizadeva, da bi bilo mesto prijazno starejšim, zato je namenjen tudi brezplačni avtobus in organiziran Prostofer.

Osrednja tema srečanja pa je bilo predavanje prof. dr. Jožeta Ramovša   z naslovom »Osebnostno zorenje in zorenje v sožitju po upokojitvi«.

»Ena večjih težav sodobnega časa je, da smo življenje  v 100 letih podaljšali za tretjino, kdo smo kot ljudje in kako naj živimo, pa smo pustili zadaj,« so besede  prof. dr. Jožeta Ramovša. Antropolog, psiholog, teolog in socialni delavec s specializacijo logoterapije in partnerske komunikacije ima interdisciplinarni teoretski in praktičen vpogled v ljudi in družbo, posebej pa se ukvarja s področjem kakovostnega staranja ter medgeneracijskega sožitja. Njegova strokovna bibliografija obsega nad tisoč enot, med njimi 20 samostojnih knjig.

Nihče si po upokojitvi ne želi biti sam, brez prijateljev in sorodnikov. Želimo si živeti v sožitju z ljudmi okrog nas, kar pa ni tako preprosto.  Prof. dr. Jože Ramovš je na predavanju poudaril, da so za lepo starost najbolj pomembni osebni odnosi, sožitje med generacijami. Ker pa nas nobena šola ne uči, kako živeti po upokojitvi, se je potrebno tudi tega učiti. Skozi življenjske izkušnje, z vzorom in dovzetnostjo za izpopolnjevanje v medsebojni komunikaciji bo staranje takšno, kot si ga želimo, v sožitju z vsemi generacijami, je glavna misel, ki jo je na predavanju posredoval  prof. dr. Jože Ramovš.

Prisotni so z zanimanjem prisluhnili njegovemu predavanju, ki mu je sledil pogovor. Poslušalci so prof. dr. Jožetu Ramovšu postavili številna vprašanja, kar potrjuje, da je bila izbrana tema ustrezna, aktualna in življenjska. Na društvu upajo, da se bo prof. dr. Jože Ramovš še odzval vabilu.

Predavanju je sledil  zbor članov, ki ga je izvedel gospod Peter Baloh.

Sledila je predstavitev programa dela Društva univerze za tretje življenjsko obdobje. Program je predstavila predsednica društva dr. Zdenka Pašić. Zanimiv in pester program za odrasle in starejše zavzema 15 različnih izobraževalnih programov, med katerimi so jezikovni tečaji, program za urjenje spomina, spoznavanje ožje in širše domovine, računalništvo, za ohranjanje zdravja, vodena telesna aktivnost, urejanje fotografij, okrasne rastline, lutkovni klub, nevrobobnanje, pogovori o literarnih delih. Podrobnosti o programih najdete na spletni strani Univerze za tretje življenjsko obdobje: https://www.doba.si/drustvo-univerza-za-tretje-zivljenjsko-obdobje-maribor. Predsednica društva je k sodelovanju povabila vse prisotne, njihove prijatelje, znance in sorodnike. Prijave v programe sprejemajo po elektronski pošti: info@u3zo-mb.si.

 V letošnjem letu je društvo izdalo prvo številko glasila, ki ima naslov Nova znanja. V glasilu so člani in mentorji izrazili svoje  zadovoljstvo o sodelovanju z Univerzo za tretje življenjsko obdobje.  V uvodniku pa je predsednica društva poudarila, da je pomembno omogočiti starejšim občanom, da si pridobijo nova znanja, ki jim bodo v pomoč za kakovostnejše bivanje v tretjem življenjskem obdobju.

Srečanje so z glasbenimi točkami popestrili učenci Osnovne šole Franceta Prešerna pod pokroviteljstvom glasbene  pedagoginje in mentorice Metke Kuraj.

11. junij 2022 - Zgornja Savinjska dolina med Mozirjem – Nazarjem in Radmirjem

Bili smo navdušeni nad izjemnimi kraji, ki pripovedujejo avtentične zgodbe in osvajajo srca popotnikov z gostoljubnostjo domačinov.

Savinjska dolina je očarajoča dolina s pridihom prelepe alpske narave, kjer diši po sproščujočem kmečkem okolju in je pravi dragulj za  obiskovalce.

Najprej smo se ustavili v Nazarju:

ob sotočju Savinje in Drete je kraj Nazarje, pravo duhovno središče Zgornje Savinjske doline. V gradu Vrbovec je urejen Muzej gozdarstva in lesarstva, na griču nad njim pa Frančiškanski samostan z bogato knjižnico. Ogledali si bomo  Muzej lesarstva in Samostan z bogato zgodovinsko zbirko različnih eksponatov.  

Majhno mesto Nazarje, ob sotočju Drete in Savinje, vas bo navdušilo z gradom, frančiškanskim samostanom in s spoštovanjem do lesarske tradicije.

Pot smo nadaljevali ob Savinji proti  Radmirju, kjer smo si ogledali bogato zbirko mašnih plaščev in drugih  eksponatov.

14. maj 2022 - Posavje in Dolenjska ter obisk tovarne zdravil Krka v Novem mestu

Naša pot nas je vodila  v Posavje  in v Novo mesto. Najprej smo si ogledali mesto Brežice, ki ležijo v središču Brežiške  ravnine, koder je vodila trgovska pot med Štajersko in Kranjsko in kjer je tekla plovna pot po reki Savi. Ogledali smo si mestno jedro , ki  je strnjeno pozidano ob široki glavni cesti in  brežiški grad s slikovito viteško dvorano. Grad Brežice (nemško Rann) je danes najvidnejša stavba v Brežicah, ki jo mesto s pridom koristi. V njej domuje Posavski muzej Brežice s številnimi zbirkami, v viteški dvorani potekajo številne prireditve, v grajski kleti shranjujejo vino Vina Brežice.

Pot smo nadaljevali proti Novemu mestu, prestolnici zgodovinske pokrajine Dolenjske, ki leži sredi gričevnate pokrajine v rečnem zavoju reke Krke. Ogledali smo si staro mestno jedro, ki je krožne oblike s polmerom okoli 250 m, stoji na skalnatem apnenčastem polotoku. Obliva ga počasna sivozelena Krka v treh zaporednih rečnih zavojih. Sledil je ogled Kandijskega  mostu (tudi Stari most), železni cestni most, ki povezuje staro mestno jedro Novega mesta s Kandijo. Most prečka reko Krko na spodnjem delu Glavnega trga. Zgrajen pa je bil leta 1898 le nekaj deset metrov od kraja, kjer je stal starejši leseni most, zgrajen leta 1600, ki so ga eno leto po odprtju železnega mostu porušili.

V popoldanskem smo si ogledali tovarno zdravil Krka v Novem mestu, videli smo najsodobnejšo proizvodnjo tablet in kapsul. Bili smo njihovi gosti, bilo je izjemno zanimivo. Nagovoril nas je predsednik uprave Krka Jože Colarič.

22. april 2022 - Lepote in zgodovinske zanimivosti Koroške

V Kotljah smo si ogledali Spominski muzej Prežihovega Voranca. Prežihova bajta, prislonjena ob sončno reber Preškega vrha, od koder je lep razgled na Kotlje ter celotno hotuljsko kotlino, je od leta 1979 spominski muzej slovenskega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca (1893–1950). Bajta predstavlja značilno koroško stavbo malega kmeta, bajtlerja. 

Na Ravnah na Koroškem smo obiskali Koroški pokrajinski muzej. Z muzejskim vodičem smo si ogledali stalno razstavo »Štorije iz naše doline«, na kateri je predstavljeno vsakdanje življenje podeželskega človeka v Mežiški dolini od sredine 18. do sredine 20. stoletja. Muzejski vodič nas je popeljal tudi po razstavi »Koroška košta, prehrambna dediščina treh dolin«. Na razstavi je predstavljenih več kot 90 tradicionalnih jedi in pijač, s podrobnejšimi opisi in dodanimi recepti pa osvetljujejo 26 izbranih koroških tradicionalnih jedi značilnih za 20. stoletje tako v kmečkih kot delavskih okoljih. 

V centru Prevalj smo se, v Spominskem parku, seznanili s pomembnimi osebnostmi, ki so nekoč živele v tem mestu, in začetkov Bralne značke na Slovenskem. Zardi dežja smo si Poljano ogledali iz avtobusa. Na Poljani je se nahaja zaščiten Spominski park svobode in miru, na prostoru  zadnjih bojev v 2. svetovni vojni. Na turistični kmetiji Ploder, na Šentanelu smo  okusili koroško »košto« z izbranimi koroškimi jedmi.

15. marec 2022

Predavanje o varovanju bolnikov pravic z gospo Lidijo Breznik

Vljudno vas vabimo na predavanje in pogovor z varuhinjo bolnikovih pravic, gospo Lidijo Breznik.

7. september 2021

Poletno srečanje s Tonetom Partljičem

Vabimo vas na srečanje članov Univerze za tretje življenjsko obdobje in naših prijateljev, ki bo v torek, 7. septembra 2021, ob 11. uri na DOBI, Prešernova ulica 1.